Novice

Jahta Azzam velja za drugo največjo zasebno jahto na svetu. S 180 m dolžine je le za 3 m krajša od trenutno najdaljše jahte z imenom REV Ocean.

Azzam je bila zgrajena leta 2013. Naziv najdaljše jahte na svetu je nosila vse do leta 2019, ko so splovili 3 metre daljšo REV Ocean. Čeprav ne velja več za najdaljšo, pa je vsekakor še vedno ena izmed najbolj posebnih jaht. Večina jaht, ki meri več kot 100 m, dosega hitrosti plovbe do največ 20 vozlov. Azzam je v tem pogledu nekaj posebnega. Pluje lahko z neverjetno hitrostjo več kot 30 vozlov. Kako hitra je v resnici, ni znano. Ve se le, da je na testni plovbi dosegla hitrost 32 vozlov, med plovbo pred Dubajem pa 33.

Azzam je bila zasnovana kot 140 m dolga jahta. Ko so začeli oblikovati notranjosti, pa so ugotovili, da je nekaj metrov prekratka, da bi izpolnili vse zahteve naročnika. Zato so se odločili, da jo nekoliko podaljšajo. Za skromnih 40 m. Ena izmed zahtev naročnika je bila tudi hitrost. Zato ima jahta za svojo velikost izjemno majhen ugrez, ki znaša zgolj dobre 4 m.

Vgrajena ima dva MTU dizelska motorja, ki poganjata dva jet pogona. Njuna skupna moč 24 tisoč KM zagotavlja, da lahko Azzam doseže hitrost 18 vozlov in brez težav prečka Atlantik. Za doseganje višjih hitrosti so dodali dve plinski turbini, ki razvijeta dodatnih 73 tisoč KM in pomagata doseči najvišjo hitrost plovbe 32, 33 ali pa še kakšen vozel več.

Seveda je temu primerna poraba. Ko oba dizelska motorja in obe plinski turbini delujejo z največjo močjo, vsako uro potrošijo neverjetnih 13 ton goriva, kar je še nekaj več kot 13 tisoč litrov goriva.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 180,60 m
• Širina: 20.80 m
• Ugrez: 4,30 m
• Teža: 13.136 t
• Število gostov: 36
• Št. kabin: 18
• Posadka: 60
• Število krovov: 6
• Št. motorjev: 4
• Moč motorjev: 94.000 KM
• Rezervoar goriva: 1.000.000 l

Foto: Klaus Jordan, Yacht&Boat guide

Hrvaška je iz vpisnika izbrisala 24237 plovil lastnikov, ki nimajo vpisanega OIB-a.

Naslednja bodo plovila tujih lastnikov, ki nimajo pooblaščenca

Imate plovilo registrirano na Hrvaškem? Preverite, ali so v vpisniku plovil pravilno zavedeni vaši podatki, čim prej izberite pooblaščenca in se tako izognite izbrisu plovila.

Po novem letu je Ministarstvo mora, prometa i infrastrukture RH začelo z brisanjem plovil, ki nimajo urejene dokumentacije, in doslej iz vpisnika izbrisalo 24237 plovil lastnikov, ki nimajo vpisanega OIB-a (osobni identifikacijski broj). Naslednja v vrsti za brisanje so plovila tujih lastnikov, ki nimajo imenovanega pooblaščenca. Vsi tuji lastniki plovil namreč morajo izbrati pooblaščenca za sprejem pisemskih pošiljk in zastopanje v morebitnih sporih s hrvaškimi državnimi organi. Pooblaščenec je lahko vsaka fizična oseba s stalnim prebivališčem na Hrvaškem ali pravna oseba s sedežem na Hrvaškem. V kolikor nimate pooblaščenca ali vaš dosedanji pooblaščenec za prejemanje pošte ni pripravljen prevzeti dodatne obveznosti za zastopanje v sporih, je potrebno izbrati novega pooblaščenca.

Lastnik izbrisanega plovila mora pred prvo plovbo urediti ponovni vpis in opraviti izredni tehnični pregled, ki narekuje pregled na suhem, cena pa je v primerjavi z rednim tehničnim pregledom dvakrat višja.

Za pomoč pri urejanju sprememb v vpisniku plovil, pooblaščenca na Hrvaškem, vpis lastništva ali katerokoli drugo storitev v zvezi s vašim plovilom, se obrnite na podjetje Menta. Več informacij najdete na spletni strani www.menta.hr, po telefonu na št. 051 334 696 ali pišite na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Naša navtična sezona se žal še ni začela in tudi ne vemo, kdaj se bo. Drugje po svetu ljudje normalno plujejo, pri čemer pa se seveda dogajajo tudi nesreče.

V tokratnem videu je zanimiva zgodba brodolomca, ki je poskušal doseči obalo ZDA na 18 čevljev (5,5 m dolgem plovilu). Ribič, ki je plul po odprtem morju, je na radarju zaznal motnjo. Mislil je, da gre za jato rib. Ko je priplul v bližino, je našel brodolomca, ki je na potopljenem plovilu čakal 36 ur, da bi ga kdo opazil in rešil. K sreči je imel na sebi reševalni jopič. Na lokacijo so poklicali obalno stražo. Brodolomec je med čakanjem na reševalno plovilo povedal, da je z Bahamov izplul skupaj s šestimi migranti. Zajela jih je nevihta in ostalo šesterico je vrglo v morje. Od takrat naprej jih ni več videl. Obalna straža je takoj po prihodu sprožila iskalno akcijo za pogrešano šesterico, vendar do sedaj niso imeli uspeha.

Vir: youtube - Broncos guru

Ekipa Emirates Team New Zealand je ponovno dokazala, da je predana jadranju. Danes je že četrtič postala zmagovalec v Pokalu Amerike.

Sedmi tekmovalni dan, 36. Pokala Amerike, ki je potekal pred Aucklandom na Novi Zelandiji, je ekipi ETNZ dal priložnost, da osvoji sedmo točko, ki jo potrebuje za zmago. Pred ogromno množico gledalcev so dokazali, da dominirajo v novem tekmovalnem razredu jadralnih bolidov AC75.

Ekipi ETNZ in Luna Rossa sta se na današnje regatno polje podale z rezultatom 6:3. Ekipa Kiwi-jev, kot se radi imenujejo Novo Zelandčani, je za zmago v pokalu potrebovala le še eno točko. Pred Aucklanom je organizatorju zopet ponagajalo vreme. Ob 16.15 uri, ko bi se morala pričeti prva dirka, je bil veter prešibak. Štart so prestavili za pol ure. Ob 16.30 se je veter okrepil in zapihal s hitrostjo 10 vozlov (video: 44:00 min).

Ekipi sta pričeli izjemno izenačeno. Nekaj časa je vodila ena ekipa nato druga. Razlike so bile majhne, le do 50 m. ETNZ je do prvega obrata priplula prva. Obrnili so s hitrostjo 46 vozlov. Ekipa Luna Rossa je zaostala 7 s. Iz svojega bolida so hoteli iztisniti vsako desetinko vozla hitrosti. Če so želeli ostati v tekmovanju, so morali dirko zmagati. Ekipa Emiratov je svojo prednost okrog 100 m dobro varovala. Na drugem obratu so prednost povečali za dodatni 2 s, na tretjem pa je znašala že 27 s. Ekipa Emirats Team New Zealand je ves čas regate dosegala višjo hitrost plovbe. Pred ciljem je prednost znašala že 700 m. Kljub temu, da je ekipa Luna Rossa dirko odplula brez napake, tempu novozelandske ekipe niso uspeli slediti. Jasno je bilo, da bo letošnji, že 36. Pokal Amerike ostal v rokah ekipe Emirates Team New Zealand.

Rezultati

Posnetek današnjega tekmovalnega dne

Foto: ACE / Studio Borlenghi

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Minila sta dva tedna, odkar sva z Mario priplula v Mindelo. V tem času sva spoznala vse ljudi, ki so na sidrišču in v marini. Orplid je bil privezan na pomol samo prva dva dni, da sva barko očistila, oprala vsa oblačila in posteljnino, nato pa sva se prestavila na sidrišče, saj je privez izredno drag – kar 20 evrov na dan. V njihovi valuti je to 2000 escudov, plus 200 escudov na dan za elektriko in 4 escude za liter vode. Tu se plačuje vse, prav nič ni zastonj, saj nismo več v Evropi. Pranje barke, kar je običaj po evropskih marinah, tu seveda odpade. Sidro sva vrgla med dvema starima lesenima jadrnicama, a je zaradi močnega vetra sidro oralo kakih 100 m, vse dokler se ni zataknilo za neko ogromno staro verigo, ki leži na morskem dnu verjetno že vrsto let. Tako sva ostala na sidrišču šest dni, vse dokler se veter ni polegel, saj je pihalo včasih tudi do 40 kn. Dva dni nisva zapustila barke, saj moj gumenjak ni primeren za veslanje z dvema osebama, motor pa ne deluje, kot bi moral.

Maria je imela 7. marca rojstni dan in obljubil sem ji, da jo bom spravil na obalo in jo skušal vsaj malo razveseliti, saj sva bila že tretji dan na sidru. Na barki je že zmanjkalo vode za pranje posode in umivanje. Skušal sem dvigniti sidro, kar pa je bilo nemogoče, saj se je popolnoma zataknilo. Zato sem že pred osmo uro zjutraj oblekel neopren in se odpravil v vodo, ter poskušal odtakniti sidro. Močan veter je tako zelo vzvaloval morje, da je bila voda popolnoma kalna. Dna nisem niti videl in ko sem se potopil, sem pred seboj videl samo pol metra, tako da sem potreboval kar nekaj časa, da sem sploh našel sidro – in to tako, da sem okoli verige navezal plavajočo vrv, ki sem ji sledil. Po uri potapljanja mi sidra nikakor ni uspelo odtakniti, čeprav sem barko privezal na sidrno vrv, ki sem jo navezal nekaj metrov stran, na drugi konec stare verige, za katero se je zataknilo moje sidro. Vse skupaj je bilo brez uspeha. Uspelo pa mi je, da sem se pošteno urezal v kazalec leve roke, in to točno na sklep, vse do kosti. Prst je močno krvavel, a kljub temu nisem takoj odnehal. Pa ni in ni šlo.

»Prekleto!« sem si govoril, »sedaj bom pa še ob sidro!«

Na barki sem se preoblekel, razkužil rano in nanjo namazal mazilo, ki ga imam vedno v ladijski lekarni, za kar poskrbi moja mama. To mazilo se imenuje mumijo in je zdravilno za vrsto težav. Vonj sicer ni prav nič prijeten, okus še manj, tudi zapeče kot sto vragov, ko ga naneseš na rano, a rano dezinficira in zaceli izredno hitro. Lahko jo tudi dodaš v vodo in popiješ, če imaš želodčne težave.

Marii sem se opravičil: »Oprosti Maria, z barko ne moreva do pomola!«

Tako sva izvlekla čoln na palubo in ga začela napihovati. Ona je držala gumenjak, jaz pa sem ga napolnil z zrakom. Močan veter je dvigal gumenjak v zrak z Mario vred in ga skušal spremeniti v nekakšen avion. Morje je bilo sicer le rahlo valovito, toda močan veter je nosil morsko vodo tudi v čoln. Na obalo, do prvih skal, sva prišla popolnoma premočena. Nato sva po tistih ostrih skalah nosila gumenjak kakšnih 200 metrov in nato spet veslala, saj sva bila na zaprtem območju, kjer imajo rafinerijo za goriva in hoja po tisti obali je prepovedana. Še dobro, da je bila nedelja in naju niso opazili. Nato sem Mario izkrcal na obali, kjer ribiči vsak dan čistijo ribe in vse drugo, tako da je treba pri hoji izredno paziti, da se ne nabodeš na kakšno kost, črepinjo itd. Maria je tako pešačila do marine, medtem ko sem jaz veslal, saj je bilo tako lažje za oba. A sva bila vseeno oba popolnoma premočena. K sreči sva vzela s seboj nekaj oblek, da sva se preoblekla, nisva pa pričakovala, da bova premočena vse do spodnjega perila. No, tako je bil uničen njen rojstni dan in to že pred 11. uro dopoldne. Ko sem jo pogledal v oči, nisem vedel, kaj si želi, meni pa je bilo jasno, da si želim gumenjak z večjimi stranicami in delujočim motorjem, a sem se kmalu zavedel, da si tega nikakor ne morem privoščiti. Lahko bi napisal slavospev mojemu staremu gumenjaku in motorju, ki sta potonila z barko vred, pa se tolažim s tretjim rezervnim veslom, ki ga imam za primer, če izgubim eno veslo. Vsako veslo je tudi drugačno in gumenjak krasno zavija vedno v levo stran.

Zelenortske otoke je koronavirus popolnoma uničil. Ljudje so popolnoma obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo in dobesedno težijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod zunaj marine, v kateri je edini bar, v katerem imaš vsaj malo miru.

Če čez dan sedeš na teraso kakšnega bara v mestu, zagotovo ne boš mogel v miru popiti kave. Tudi, če sedeš v notranjost restavracije, ni kaj prida prijetno, saj ti ljudje neprestano trkajo na okno in prosjačijo. Takih ljudi sicer ne podpiram, a je žalostno videti na ulicah propadle ljudi, ki svojo uteho iščejo v alkoholu in drogah. Ponudijo ti vse od a do ž in včasih se jih je težko znebiti, saj ne razumejo, da nekateri ljudje pač ne konzumirajo substanc, ki jih ponujajo.

Na tržnici je mogoče videti vse vrste rib od dolžine 10 cm pa vse do 150 cm. Kilogram tune je včasih tudi po 200 escudov, odvisno od ulova. Če vsi ribiči tisti dan ulovijo pretežno tuno, je tuna poceni; če je veliko jastogov, je kilogram očiščenega jastoga tudi le 1500 escudov, kar je izredno poceni. Nekatere vrste zelenjave imajo zelo nizko ceno, druge pa zelo visoko – na primer: kilogram paprike je 400 escudov, to je kar 4 evrov, podobna cena je za lubenice in še za kaj. Te stvari pač ne spadajo v mojo nakupovalno košarico in v vsem tem času moja noga še vedno ni vstopila v supermarket ali katero koli trgovino, saj vso hrano kupiva kar na ulici, kjer je veliko ceneje.

V vsem tem času se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom jo bom moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« se sprašujem vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo. Poleg tega imam še vedno probleme z zdravjem: noga mi še vedno oteka! Ne pomagajo nobena zdravila in tudi ne dieta. Mesa ne jem že vse od novega leta, alkohol je šel z mojega seznama, pa še vedno ni nobene razlike. Pred nekaj dnevi sem si privoščil vrček piva, a se zadeva ni spremenila – ne na slabše, ne boljše. Ponoči dobivam vročino in se pošteno znojim, tako da je zjutraj premočena celota posteljnina. Ko sem imel pred leti takšne težave, se je moje zdravje poslabšalo čez noč in obležal sem v postelji za dva meseca. Brez bergel nisem mogel nikamor. Če v hiši ne bi imel stopnic, bi imel pač invalidski voziček. A sem vztrajal; v dveh mesecih sem takrat izgubil 25 kilogramov. Sedaj sem v treh mesecih izgubil 10 kilogramov, kar je sicer v redu, moja edina skrb pa je, da me nekje sredi Atlantika zadene to, kar me je pred leti, in da ne bom mogel voziti barke, kaj šele, če gre kaj drugega narobe, razne okvare itd. Maria pa pač sama ne bo zmogla, ker je kljub kar nekaj preplutih miljah še vedno popolnoma neizkušena. »Tisto obalo bova že zadela, tako ali drugače!« se nekako tolažim.

In seveda: ker imam dobro srce, sem po tistem vrčku piva na barko prinesel mladega psa, ki je bil zapuščen na ulici, v zelo slabem stanju in bi zagotovo poginil, če ga Dani ne bi rešila. Dani je starejša gospa, rojena na Nizozemskem, živi pa na barki z Miguelom, ki je kapitan stare lesene dvojambornice. Vozila ga je k veterinarju in ga spravila v precej boljše stanje, a ker odhaja na Nizozemsko, malega štirinožca noče dati nazaj na ulico. Miguel pa kot starejši kapitan noče nobenega psa na barki. Na Orplidu je sedaj tričlanska posadka: jaz kot kapitan, Maria kot moja sopotnica in pes, ki nosi številna imena: Buddy, Rusty, Scrapy, Pinki, Driska, Idiot, Dumass in še kaj se najde. S psom se za zdaj razumeva, saj ne grize stvari na barki, tako da dokler se bo obnašal primerno, se bova razumela, ko ne bo več tako, pa sem mu že omenil, da upam, da je že vajen plavanja na dolge razdalje, saj je Atlantik kar veliko morje, in če se bo obnašal tako, kot se spodobi, bo mogoče celo videl Ameriko, ki je še vedno obljubljena dežela večini neumnih ljudi.

Pri tem se nasmejem, ko se spomnim besed čika Buce iz Pule, rojenega v Srbiji: »Ja ne idem u Ameriku, pa da mi platiš kartu, pa šta ću tamo, vidi, koliko idiota ima tamo, šta če jim još jedna budala na onom kontinetu?«

Ta mali kuža pa je pravi čistilec, saj poje prav vse, kar mu pade pod nos. Verjetno zato, ker je rojen v najslabših razmerah in življenje, kakršnega sem mu omogočil, je za njega prava pravljica.

Z Mario sva želela obiskati še druge otoke, a so nama na kapitaniji to resno odsvetovali, češ da so tam ljudje še bolj obupani, saj so prej živeli samo od turizma, zdaj pa je, ko je vse zaprto in turistični resorti ne obratujejo, tam postal raj za kriminal. Obisk otokov je tako padel v vodo.

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Vrtinc Navtika, d. o. o., je že več kot desetletje vodilno podjetje za najem gumenjakov na slovenskem in hrvaškem trgu. Za sezono 2021 so pripravili bogato izbiro gumenjakov proizvajalcev BWA, Joker Boat in Capelli, ki jih lahko najamete v Sukošanu pri Zadru, po želji pa vam jih dostavijo praktično kamorkoli na Jadranu (večja plovila dostavijo kamorkoli na Jadranu, manjša pa kamorkoli na območju med Šibenikom in otokom Pagom).

Ponudbo sestavlja 15 različnih modelov gumenjakov, dolžine med 5,50 m in 10,70 m. Najmanjšo skupino gumenjakov sestavljajo gumenjaki dolžine med 5,50 in 5,90 m, opremljeni so z motorji z močjo med 100 in 135 KM. Sprejmejo lahko do 6 oseb. Gre za modela BWA 18GT in Capelli Tempest 600, ki je lahko opremljen z motorjem 115 oz. 135 KM.

Capelli Tempest 600 s 115 KM motorjem Honda

Nekoliko daljši in z močnejšimi motorji so BWA 22GT, Capelli Tempest 65 BR in Capelli Tempest 650, vsi dolžine nekaj manj kot 7 m, z motorji moči med 150 in 200 KM, sprejmejo pa lahko med 6 (Capelli Tempest 65 BR) in 10 oseb (BWA 22GT).

V skupini gumenjakov dolžine nekaj manj kot 8 m najdemo modela Capelli Tempest 800 s 350 KM motorjem ter BWA 26 GT z 250 KM motorjem. Oba lahko sprejmeta do 12 oseb.

BWA 26 GT z 250 KM motorjem Honda

Če si želite še nekoliko večji in hitrejši gumenjak, lahko najamete Joker Boat Clubman 28 ali 30, dolžine 8,50 oz. 9,50 m, s po dvema motorjema 200 oz. 250 KM. Oba lahko sprejmeta do 12 ljudi.

Joker Boat Clubman 30 z dvema motorjema HONDA 250 KM

Če bi na plovilu radi tudi prespali, so za vas tu Capelli Tempest 1000 Sun ali Open, dolžine 10 m ter Joker Boat Clubman 35, dolžine 10,7 m, vsi opremljeni s po dvema 300 KM motorjema. Vsi trije lahko sprejmejo do 12 ljudi, nudijo pa tudi dve ležišči.

Capelli Tempest 1000 OPEN z dvema motorjema Mercury Verado 300 KM

Številna druga plovila in vse informacije o najemu plovila za sezono 2021 na spletni strani Vrtinc Navtika d.o.o., tel, +386 41 699 325

Danes je potekal šesti dan obračunov v Pokalu Amerike. Na programu sta bila dva plova.

Na regatnem polju pred Aucklandom je bilo oblačno vreme in pihali so nekoliko močnejši vetrovi kot včeraj. Žal njihova smer ni bila primerna, zato je bil organizator prisiljen prestaviti začetek prvega plova, dokler veter ne spremeni smeri.

S polurno zamudo sta se jadrnici podali na regatno polje. Veter je pihal s hitrostjo 15–17 vozlov in zagotavljal zanimiv obračun z visokimi hitrostmi plovbe. Obe ekipi sta na startno črto prijadrali izjemno natančno in jo prečkali takoj po startnem signalu. Ekipa Emirates Team New Zealand je začela nekoliko hitreje in si pridobila 10–20 m prednosti. Italijani so pluli ob njihovem boku in po 2000 m prešli v vodstvo. Tudi njihova prednost ni bila večja od 20 m. Prvi obrat so izvedli le sekundo pred ekipo Emiratov. Po obratu sta ekipi pospešili in zapluli s hitrostmi več kot 40 vozlov. Na drugem obratu je prednost Italijanov narasla na osem sekund. Ekipa Kiwijev se nikakor ni predala. Majhna sprememba v vetrovnih pogojih jim je omogočila izkoristiti prednosti njihove jadrnice, nadomestiti zaostanek in za nekaj trenutkov preiti v vodstvo. Ekipa Luna Rossa je odgovorila na napad, pospešila in se spet prebila v vodstvo. Na tretjem obratu so prednost celo povečali za eno sekundo. V nadaljevanju se jim je ekipa Kiwijev približala in zaostanek zmanjšala le na 1 s. Po obratu jim je uspelo prednost spet povečati na dobrih 100 m. V drugi polovici plovbe proti petemu obratu pa so se odločili za plovbo po levem delu regatnega polja. Tam je pihal šibkejši veter. Hitrost plovbe je padla in ekipa Emirates Team New Zealand je izkoristila boljše razmere v vzhodnem delu in si zagotovila 200 m prednosti. Po obratu so nadaljevali v svojem slogu in prednost povečali na 500 m. Ciljno črto so prečkali 30 sekund pred Italijani.

Ekipa ETNZ si je priborila šesto točko. Za zmago jih potrebujejo sedem. Naslednja priložnost bi morala biti ob 17.15 (po lokalnem času). Organizatorji so morali začetek prestaviti zaradi nenadne spremembe smeri vetra. Nameravali so pripraviti novo regatno polje, prilagojeno novi smeri vetra. Ker pravila Pokala Amerike zahtevajo, da mora biti start regate pred 18. uro, so organizatorji napovedali drugi dvoboj ob 17.55. Žal jim novega regatnega polja ni uspelo postaviti pravočasno in so morali drugi plov odpovedati.

Regata se bo nadaljevala jutri.

Rezultati

Posnetek današnjega tekmovalnega dne

Foto: ACE / Studio Borlenghi

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.

Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.

Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra. 

Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti. 

Mreža je. Oh, smola.

Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.

Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.

Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil. 

Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.

Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.

Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron