Novice

Čvrst, hiter in vsestranski čoln, ki ga bodo znali ceniti tako rekreativni pomorščaki kot tisti, ki se ukvarjajo s čarterjem.

Ladjedelnica s skrajnega juga Italije ima že precej dolgo zgodovino, začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, v sedemdesetih pa so pričeli s proizvodnjo kot Motonautica Ranieri. Danes najdemo v ponudbi štiri linije poliestrskih čolnov in linijo zelo kakovostnih gumenjakov Cayman. Vsem so skupni odprt trup, sredinsko postavljena konzola in izvenkrmni motor. Pri večjih modelih sta motorja lahko tudi dva.

Danes predstavljamo čoln, ki je zaradi dobrih lastnosti primeren za navtične začetnike, v njem pa bodo uživali tudi prekaljeni morski mački. Kompromis dolžine in uporabnosti v primerjavi s ceno se nam zdi med vsemi modeli linije Voyager ravno posrečen. Seveda so okusi različni in tudi denarnice različno debele.

ZUNANJOST

Kot vsi odprti čolni je tudi Voyager 21S namenjen dnevnim izletom in poležavanju na soncu. V osnovi je zasnovan tako, da lahko gosti 7 potnikov. Za krmarja in njegovega pomočnika je v sredini urejena prostorna krmarska konzola z veliko površino za navigacijske instrumente. Katere boste naročili in vgradili, je seveda vaša izbira. Krmarska klop ni samo naslon, torej med plovbo ni treba samo stati za krmilom. Že omenjen krmarski naslon je dejansko omarica, v kateri je nameščen umivalnik, na željo oziroma po potrebi pa si lahko razen tega vgradimo še plinski kuhalnik ali hladilnik. Na krmi je prečno postavljena klop, nasproti katere je že omenjen, recimo temu kuhinjski blok. Do morja se lahko spustimo po zložljivi lestvi na levi strani krme. Prostor na premcu ima dvojno vlogo, lahko ga uporabljamo kot salon, saj ima v sredini postavljeno zložljivo mizico, lahko pa mizico razstavimo, jo spustimo v višino klopi in nanjo namestimo blazino, tako se celotni premec spremeni v sončno ploščad, primerno za poležavanje.

NOTRANJOST

Na levi strani krmarske konzole so drsna vrata, ki vodijo v kabino pod palubo. Kabina je majhna in špartanska, uporabna najbolj kot odlično opremljeno skladišče.

KONČNI VTIS

Ranierijev model Voyager 21S je odprt večnamenski čoln, primeren tako za začetnike, kot izkušene morje plovce. Plovba z njim je izjemno preprosta in hitra. Zahvaljujoč inovativni tehnologiji je tudi pri večjih valovih plovba mehka in brez neprijetnih udarcev trupa ob vodo. Uporabniki bodo lahko uživali na velikih površinah na palubi, za dodatno razvajanje pa so poskrbeli z možnostjo vgradnje kuhinje, hladilnika, stereo sistema, podvodnih luči, biminija in še veliko druge dodatne opreme. Kot prednost lahko izpostavim tudi širino čolna, ki dovoljuje prevoz s prikolico brez spremstva, kar pomeni da ne potrebujemo nujno marine za prezimovanje plovila.

TEHNIČNI PODATKI

• Dolžina: 6,30 m
• Širina: 2,40 m
• Teža: 1150 kg
• Motor: MAX 200 KM
• Rezervoar goriva: 240 l
• Rezervoar vode: 80 l
• Maksimalno število oseb: 1
• Kategorija plovbe: C

Ranieri Voyager 21S, si ga lahko ogledate v najsodobnejšem prodajnem salonu podjetja Moto-Nautika. Gre za izredno ponudbo po ugodni ceni, ki se je ne da spregledati.

Več informacij boste našli na spletu – www.ranieri-international.si, oz. še bolje – z ogledom plovila v živo v Miklavžu pri Mariboru.

VIDEO ČOLNA ZALOGI

V soboto, 17. aprila 2021, se v Vilamouri na Portugalskem uradno začenjajo kvalifikacije evropske celine za razrede laser, na katerih se bodo podelile zadnje vozovnice za olimpijske igre Tokio 2020. Po sobotnih meritvah bo v nedeljo, 18. aprila, sledila poskusna regata, s prvimi kvalifikacijskimi plovi pa bodo začeli v ponedeljek, 19. aprila. Organizatorji načrtujejo prve tri dni kvalifikacijske, nato pa še tri dni finalne plove in sicer po dva plova na dan, do zaključka v soboto, 24. aprila, pa morajo za veljavnost skleniti vsaj štiri uspešno izpeljane plove.

Na prizorišče je prispela naša reprezentanca laseristov. Vse oči bodo tokrat uprte v žensko konkurenco, kjer se bo Lin Pletikos potegovala za eno izmed zadnjih dveh olimpijskih vozovnic v razredu laser radial ženske v evropski konkurenci. Lin bo nastopila sama, saj je sestra Kim Pletikos na žalost v zadnjem trenutku morala ostati doma zaradi prehudih bolečin v hrbtu, tako da se je svoji veliki želji odpovedala. Med 96 udeleženkami iz 37 držav se bo boj za kvalifikacijo bil med jadralkami iz sedmih držav, poleg Slovenije še iz Bolgarije, Češke, Latvije, Portugalske, Romunije in Ukrajine. Kateri dve državi bosta v Tokio poslali svoje najboljše predstavnice tega razreda pa bomo izvedeli najpozneje v soboto, 24. aprila. 

"V ponedeljek popoldne smo prispeli v Vilamouro in tudi že pripravili barko za regato in treninge. Za kvalifikacije sem se ogromno pripravljala, saj so se priprave podaljšale kar za celo leto. Večino treningov sem v zadnjih zimskih mesecih opravila na Kanarskih otokih, kjer so odlični pogoji za jadranje, in se zdaj tudi zelo dobro počutim na barki. Moji cilji so kvalificirati Slovenijo in sebe na olimpijske igre v Tokiu, sem pa že zelo nestrpna, saj že kar nekaj časa čakam na to regato, tako da bom dala vse od sebe, da ta cilj tudi dosežem," je povedala Lin Pletikos.

V moški konkurenci je prijavljenih 141 jadralcev iz 41 držav, za zadnji dve evropski kvalifikaciji se bodo potegovali jadralci iz 17 držav, a naš trenutno najboljši jadralec Žan Luka Zelko je svojo olimpijsko vozovnico za razred laser standard v žep spravil že leta 2019. Ob njem se bo kalil tudi mladi talent Liam Orel, ki ga je strokovni svet potrdil kot potencial za naslednje olimpijske igre v Parizu, ki je na prizorišče že prispel v torek, medtem ko je Žan Luka Zelko pravkar z uspešno pridobljenim negativnim testom koronavirusa dobil zeleno luč in krenil na pot. Zanj je bil to še posebej velik izziv, saj je pred kratkim prebolel težko bolezen našega časa.

"Za mano je zelo naporen mesec. 13. marca sem dobil prve simptome okužbe s covid-19 in kasneje se je tudi pokazalo, da sem bil na PCR testiranju pozitiven. Celoten trening sistem in sklop priprav se je za mene spremenil iz zelo spodbudnih treningov v nočno moro. Imel sem kar hudo različico bolezni za športnika, izgubil sem celotno moč, kondicijo, bolečine sem imel tudi v hrbtenici in nisem se mogel povsem pobrati tudi po tem, ko sem zaključil 14 dnevno karanteno. Od tega je sedaj mesec dni in še danes nisem 100%. Opravil sem preiskave srca in pljuč, na srečo ni večjih sprememb, je le manjša sprememba na pljučih. Verjamem, da bo to s časom bolje, a izgubil sem mesec dni priprav - ko sem si najbolj želel trenirati, sem moral počivati. Sedaj sem tik pred odhodom čakal še na test in moram reči, da se mi je odvalil kamen od srca, ko sem izvedel, da je negativen. Danes poletim iz Milana v Faro in bom že na prizorišču, pripravim barko in v četrtek že začnem s prvimi treningi," je o izkušnji povedal Zelko.

Zanj bo ta regata zadnji preizkus pred olimpijskim nastopom, saj je bilo evropsko prvenstvo predvideno maja v Bolgarski Varni prestavljeno na jesen. 

"Vsekakor bo na regati odlična konkurenca, to je ena redkih regat v letošnjem letu. Treba bi bilo jadrati na svojem najboljšem nivoju, da bi posegel po najboljših mestih. Jaz grem na regato enostavno z drugačnim ciljem ponovnega privajanja na barko in počasnega dvigovanja forme do olimpijskih iger. Vilamoura bo po vsej verjetnosti ostala tudi moja pripravljalna lokacija po tej regati, tako da je dobro že sedaj spoznati, kako reagira telo ob naporu. Po priporočilih zdravnikov se moram še vedno čuvati, tako da upam, da bom zdržal vse napore od prvega do zadnjega dne."

Vir: JZS.si

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Veter se je pošteno okrepil in na sidrišču pred Mindelom je postalo pestro. Orplid je bil privezan na muringu, katerega lastnik je Kojf. Čakal me je že na pomolu. Z mojim gumenjakom sva se odpravila na barko in začela odvezovati vse vrvi muringa. Ko se je veter nekoliko polegel, sva odvezala še zadnjo vrv in preparkirala barko na bencinski pomol. Kojfu sem se iskreno zahvalil in mu povedal, da prav kmalu pride moj prijatelj Phyllippe s Kanarskih otokov, ki me je prosil, naj mu priskrbim muring.

Na bencinski črpalki dela Nenas, s katerim sva se v teh treh tednih na Capo Verde spoprijateljila. Prosil sem ga, če lahko za nekaj ur parkiram barko na njegovem pomolu in mi je seveda dovolil, saj ve, da v marini ne pustijo prav ničesar, če nisi v marini in ne plačuješ priveza. Tako sva z Mario lahko natočila še vso vodo, oprala gumenjak in motor, vse skupaj posušila in skrbno shranila v barko, tako da je zasedlo kar se da malo prostora. Palubo imam rad čisto in dobro pregledno. Da bi vozil gumenjak pred jamborom ali kjerkoli drugje, nikakor ne pride v poštev, dovolj je že genaker, ki je v vreči ob jamboru, a za njega res še nisem našel bolj primernega mesta, kot je tam, kajti ko ga potrebujem, je vedno pri roki in to mi je všeč.

V tem času sva v Mindelu spoznala precej jadralcev, ki so se od tod namenili čez Atlantik. Ob vrčku piva smo se poslovili z željo, da se naše poti še kdaj srečajo. Na Zelenortske otoke sva z Mario priplula sama, od tod čez ocean pa nama bo družbo delal mali kuža Rusty, ki ima sedaj komaj tri mesece in bo tako kot midva prvič prečkal ocean. Orplid je tako 24. marca ob 16. uri odprl prednje jadro in se izgubil za rtom, ki vodi v kanal med dvema otokoma São Vicente in Santo Antão. Kmalu po sončnem zahodu je vetra zmanjkalo, saj sva prišla v zavetrje otoka Santo Antão in treba je bilo prižgati staro »mečko«. Toda že po 15 minutah sva spet ulovila veter in motor sva lahko izključila ter jadrala le z genovo. Barka je lepo drsela po valovih, ki so postajali vse večji in večji, dokler se niso ustalili nekje na štirih metrih in tako je bilo prve tri dni. Valovi so se rušili na spryhood in v kokpit, prvo noč pa se je val pripeljal celo v kabino, zato je v naslednjih dneh kabina ostala zaprta.

Rusty je preživljal jadranje brez kakršnega koli problema in močno premetavanje barke ga ni prav nič motilo. Jedel in pil je redno in tudi potrebe je opravljal več kot redno – k sreči na njegovo preprogico, namenjeno prav njemu. Pravzaprav je imel v ta namen dve preprogici, da sem eno lahko pral in sušil, druga pa je služila svojemu namenu. No, včasih mu zaradi močnega valovanja ni uspelo vsega naciljati prav na preprogo, a se je pošteno trudil.

Medtem ko je Rusty užival v plovbi, sva imela midva z Mario vsak svoje težave: Maria prvih nekaj dni morsko bolezen, jaz pa kar nekaj dni hude bolečine v hrbtu. V križu me je močno zategnilo. Običajno se mi to zgodi dvakrat na leto, toda tako hudo ni bilo še nikoli. Tokrat je bila kriva verjetno neprestana napetost in »preža« na vsak val in nagib barke. Četrti dan sem obležal v salonu, saj je bila bolečina tako močna, tudi če sem bil pri miru. Čeprav si na barki pri miru, se barka nenehno premika, nagiblje se sem in tja, tako da je izraz »pri miru« zelo relativen oz. nemogoč. Tako sem prvi teden prečkanja Atlantika preživljal z bolečinami v hrbtu ob že pogosti bolečini v nogi, na kar sem se že nekako navadil. Vsak premik sem naredil premišljeno in počasi, kar pa seveda ni prav enostavno in tudi ne mogoče, saj se prav hitro zategneš ob kakšnem močnejšem premiku barke. Ker mirovanje ni pomagalo, sem izbral drugo terapijo: razmigavanje v kabini in v kokpitu, vaje za hrbtenico in stretching. Deseti dan plovbe sem bil že kot nov.

Za ribolov je bilo morje predivje in tudi če bi ne bilo, ribolov ni bil mogoč: po morju plava ogromno morske trave, travnata polja so se raztezala čez valove, kamorkoli je segel pogled. Vlečenje rapale za barko tako ni prišlo v poštev, saj rapale niso poceni in prav gotovo bi jo izgubil.

Tretji dan plovbe sem odvil še flok in ga nastavil na tangun, prestavil kurz vetrnega pilota za deset stopinj in barka je plula v pravo smer proti cilju. Tudi valov ni več tako zagrinjalo v kokpit in v bok barke, ampak so se rušili za premcem. Od Zelenortskih otokov sem se držal kar se da bolj visoko, saj se je južneje obetalo slabo vreme z nevihtami.

Iz ladijskega dnevnika:

29. marec 2021: šesti dan plovbe. Za menoj je več kot 800 nm. Morje se je nekako ustalilo na trimetrskih valovih, le sem in tja še pridrvi s strani kakšen velikanski val, ki se bodisi zvali na barko ali pod njo in poskuša barko iztiriti iz plovne smeri, ki jo vetrni pilot za zdaj izredno dobro drži. Opažam, da ima pilot malo prostora med ležaji, kar sicer povzroča nepopolno delovanje, a za zdaj še vedno opravlja svojo nalogo. V primeru okvare vetrnega pilota bi moral preklopiti na hidravličnega, ki pa verjetno ne bi deloval še naslednjih deset dni, tako da samo držim pesti in na vsake toliko časa potrkam na les, da bo vetrni pilot deloval brez težav. Tudi jadra sem nastavil tako, da se pilot ne trudi preveč. Maria je končno prebolela morsko bolezen in zdaj lahko že sama pripravi kakšen topel obrok. Prve dni so bile razmere za normalno življenje bolj skromne, saj je zaradi različnih smeri valov barko pošteno premetavalo. Današnja noč je bila prva, da sem si lahko privoščil kar nekaj spanja. Jadra sem samo enkrat popravil in tako so ostala do naslednjega dne, jaz pa sem ta čas kar udobno ležal v salonu v objemu Rustyja. Rusty se je v teh dneh že naučil živeti na barki. Izredno dobro mu gre hoja po barki, pa tudi na gugajočo se posodo z vodo in hrano se je že navadil. Ta mali ulični kuža ima na moji barki rajsko življenje. Tudi na stranišče gre zdaj že na svojo preprogo. Ko jo je treba oprati, preprogo zavežem na vrv in vržem v morje, da se pošteno očisti, nato jo obesim na ograjo in posušim, tako da ima vedno čisto stranišče. Oh, kako srečen pes je Rusty – rešen iz ulic Mindela, kjer so ga preostali potepuški psi grizli in prav gotovo bi slej ko prej postal njihova hrana.

2. april 2021: vreme na Atlantiku je za zdaj stabilno. Že nekaj dni je oblačno, sem in tja se pripelje nad barko oblak z dežjem in na hitro opere barko. Veter je zadnje dni kar stalen: od 18 pa do 28 kn, ravno na robu za jadranje, medtem ko so valovi nekje med 2,5 m in 3 m. Na barki ni kaj prida početi, kar je odlično, saj pomeni, da ni težav, razen tega, da se mi je zakrivila kljuka na tangunu, ki sem ga vpel na kavelj pod jamborom, ki sicer ni namenjen temu, a sem s tem hotel le razbremeniti kljuko za tangun na tračnici, ki teče po jamboru, saj se ta ni najbolje izkazala na jadranju s Kanarskih otokov na Capo Verde. Pa sem sedaj vse skupaj nekako pritrdil še z dvema zategljivima pasovoma, tako da ne povzroča nadležnega hrupa v kabini. Ta dva pasova sem že uporabil na vrhu jambora malo pred Biskajskim zalivom, ko je jambor malo pod vrhom počil in sem ga s tema pasovoma stisnil, da se razpoka ni razširila vzdolž jambora. Tako je jambor zdržal do Kanarskih otokov.

Včeraj je imel Rusty srečen dan, saj so se na palubi znašle kar štiri ribe. Zadnja, ki sem jo našel skrito pod sidrom, medtem ko sem fotografiral barko, kako drsi po valovih, je bila največja. Tri ribe je pojedel včeraj kar surove, večjo pa mu bom danes malo popekel v ponvici.

Z Mario dneve preživljava več ali manj bolj salonu, vsak s svojo knjigo ali pa preprosto poslušava glasbo, sediva v kokpitu, se sončiva in uživava lepoto samote sredi oceana. Veter je v zadnjih dneh postal zelo topel, tudi sonce je izredno močno, kar se obema močno pozna na koži. Ponoči, na nočni straži, ki nikoli ni bila prav dolga, saj se je izkazalo, da ni nikakršne potrebe, še bolj zaznaš toploto, ki jo prinaša veter. Na barki še vedno ni AIS-a in na obzorju ni videti nobene barke, nobenih luči, slišati je le valove in veter. Preden vzide luna, se valovi močneje zapirajo pred barko in za njo. Nato mi na nočni straži sveti luna, na vrhu jambora pa zelena in rdeča navigacijska luč. Po morju se še vedno vleče morska trava in rib zato ni možno loviti. Na jedilniku je krompir, riž, kus kus in kakšne ribe iz konzerve. A tu sredi Atlantika bi se še kako prilegla kakšna sveža riba, pa še limone sem kupil prav posebej za suši! Rib pa nikjer, kar me kar malo jezi.

Včeraj se mi je po satelitskem telefonu javil Mike. Nikakor ne morem ugotoviti, kako je dobil moj inrich naslov, saj mu ga nisem dal. Verjetno je »po sreči« našel moj e-mail, ki je povezan na inrich, in mi javil, da jadra 400 nm pred nama in da je vesel, da sva že za njim. Tudi jaz bi bil, če bi jadral na takšni barki! A kako to, da je tako blizu, saj je le štartal osem dni pred nama? No, seveda, Orplid je prve dni jadral zelo hitro in tako mi ga je uspelo skoraj dohiteti. Mike mi je povedal, da je ponoči skoraj trčil v veliko kitajsko ribiško bojo in da so blizu njega štiri kitajske ribiške ladje, ki jih vidi na AIS.

»Kaj počnejo te ribiške ladje tu sredi Atlantika?« se je spraševal, pa nisem našel nobenega drugega razloga, kot da masovno lovijo ribe in s tem uničujejo ocean. Na žalost!

3. april 2021: vremensko napoved dobivam redno preko satelitskega telefona in vetra je vsak dan manj, kar povzroča počasno vožnjo. A kakorkoli, treba bo potrpeti, motorja se ne bo prižgalo za nobeno ceno!

5. april 2021: danes je Orplid oddaljen od obale le še 240 nm in takoj po sončnem vzhodu sem na desni strani premca opazil prvo ladjo v vsem tem času. Še vedno mi ni uspelo uloviti niti ene same ribe, saj po morju kar naprej plavajo veliki otoki morske trave. Vremenska napoved za danes je sončno in postaja vse bolj vroče. Veter piha za silo, le slabih 20 kn, barka pa se danes premika precej bolj hitro kot včeraj. Čudno se mi zdi, od kod ta tok, saj vsak drugi dan barko ustavlja za vozel in pol, kar mi ni prav nič všeč, kajti Orplid dela zdaj precej manj nm, kot bi jih moral. Naslednji dan pa tok poriva Orplid in pomaga narediti dodatnih 30 nm na 24 ur. Verjetno je to tok Amazonke. In popoldne je končno na morju le malo morske trave, zato spustim rapalo v vodo. Nekaj časa vlečem prvo, nato jo zamenjam in tako ponovim štirikrat, dokler ne obesim na njo najcenejše vabe iz LeClerka. Ta vaba ima največ ulovov od vseh vab na moji barki. Kmalu se iz kokpita zasliši motorček. Hitro skočim v kokpit, previdno zaprem vsa jadra in se lotim ribe. Navijam laks, kot da na njem ne bi bilo nič. Sprva mislim, da se je riba staknila z vabe in da je na njej samo morska trava. A bolj ko sem navijal laks, težje je bilo in na njem je bila riba, dolga kakšen meter. S težavo sem jo izvlekel iz vode in jo vrgel v kokpit. Rusty je iz navdušenja po pasje vriskal, midva z Mario pa tudi. Vesela sva bila sveže ribe, pa čeprav sva ravno pojedla svojo večerjo, a brez dvoma bo danes za poslastico še suši z zadnjo limono, ki je ostala od treh kilogramov limon. Ribo sem očistil in jo narezal na kotlete, rep in glavo pa namenil posebej za juho.

6. april 2021: na srečo veter nekako vztraja in Orplid se je bližal kopnemu. To noč bo treba imeti oči na pecljih, saj plujemo zadnje milje in zjutraj bo treba vpluti v reko, ki vodi v mesto Cayenne. Tok nosi barko proti reki, veter se je močno okrepil in obrnil. Z leve strani se približujejo nevihtni oblaki, vetrni pilot pa zavija kot kakšna kača. Na koncu sem nastavil jadra za jadranje v veter, medtem sem moral pospraviti tangun, kar zaradi ukrivljene kljuke ni bilo prav lahko. Deževalo pa je tako močno, da pred seboj ni bilo moč videti kaj prida. Končno sem se stuširal s sladko vodo – ta dež je podrl moj rekord: mesec in pol kopanja in umivanja le v slani vodi. Tako je pač, ko prideš v tropske kraje. Na vhodu v rečno strugo je vetra zmanjkalo. Tu je voda globoka le nekaj metrov, takoj ko greš izven oznak lahko nasedeš, saj je ponekod globina samo pol metra. Voda je rjave barve, po njej plava »vse živo in mrtvo«. Samo še nekaj milj in že smo pred pomolom. Priveževa barko ob pomol, na katerem je parkiranih nekaj plovil za poglabljanje reke in merjenje globine. To naj bi bila edina marina v tej Francoski Gvajani. Mesto Cayenne je oddaljeno 5 km in povsod naokrog je le pragozd.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Še včeraj sem se hvalil, da je sidrišče mirno in brez hrupa z obale, a zarečenega kruha . . .

Kmalu sva ugotovila, kam se zgrinjajo vsi tisti ljudje, ki sem jih videl zvečer.

Na eni od teras so imeli očitno neko tekmovanje. Občinstvo je burno navijalo, vzklikalo in ploskalo ob podlagi glasbe.

Na srečo zadeva ni trajala predolgo in je bilo kmalu po polnoči že normalno.

Sva se pa oba zbudila okrog treh ponoči. V sidrišču so se razvili prav neugodni valovi. Kratki in visoki, ki so prihajali z jugozahoda. Na jugozahod smo povsem odprti.

Vetra skoraj ni bilo in so valovi Herona malo vrteli naokrog.

Ko so nabijali od zadaj, se je cela barka stresala, kot bi jo hoteli razbiti, ko so udarjali od strani, smo se veselo nagibali in se kotalili po postelji. Ko so prihajali od spredaj, smo malo poskakovali, a je bilo še najbolj znosno.

Od kod so se vzeli, mi ni jasno.

Vremenska napoved je predvidevala mikro valovčke – 10 cm, največ 15. Nikjer, stotine milj daleč ni bilo močnega vetra. Le kaj je naredilo te valove?

Imelo me je že, da bi se šel presidrat za valobran, ko me je premagala utrujenost, valovi so nekoliko ponehali in sem zaspal.

Za danes je napovedan lep jugozahodnik treh do štirih boforov, najina smer pa je sever-severozahod.

Navdušeno dvignem glavno jadro, a glej ga zlomka, vetra je vsega nekaj vozlov in to v premec. No, 10° od premca, če smo natančni, a za jadranje je to ista žalost.

Večino dneva je pihalo 0 do 5 vozlov pravega vetra.

Šele nekaj milj pred ciljem zapiha dovolj, da ugasneva motor in na vsa jadra 'drviva' s 3 vozli.

Za 25 milj, kolikor sva danes preplula, sva 5 ur motorirala in eno uro jadrala. Ali sva zaman investirala v nova jadra?

V zalivu so spet boje, ki jih postavijo v nacionalnem parku. Edina razlika glede Hrvaške je, da tule ni treba plačati vstopnine v park in da so boje tudi brezplačne.

Seveda je nekaj sto metrov pred bojami začelo resneje pihati. Pa kje je bil ta veter cel dan?

Lili me kljub vetru kot vedno pripelje točno nad bojo. Hočem jo dvigniti s čaklo, pa je ne morem. Boja je pretežka. Kavelj čakle (plastičen) se samo ukrivi. Na srečo se ni odlomil.

Premec Herona se dviga skoraj 150 cm nad vodno gladino. Boja je visoka mogoče 40 cm. Nimam nobene šanse, da bi vdel vrv s premca, saj moja roka ni dovolj dolga. To veva že dolgo in tega niti ne poskušava.

V takih primerih veževa s krme.

Lili me s krmo pripelje do boje. Ker stojim na platformi vsega 40 cm nad vodo, imam lahko delo. Nato vrv prevlečeva do prednje bitve in sva privezana.

Ne veževa se velikokrat na bojo. Jaz jih ne maram, bolj zaupam svojemu sidru. A če je tule naravni park in je to zapovedano, pač upoštevava navodila.

Jutri pa malo naokrog, da si razgledava okolico. Verjetno tudi mesto Algero.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Revolucionarna ideja, ki je ročno izdelana iz najkakovostnejših materialov. Zagotovljena varna in neskončna zabava za najmlajše morjeplovce.

Najmanjše plovilo na svetu Darth Craft je veliko komaj 1,7 m, premore 100 kg nosilnosti in lahko bi rekli, da ima vse, kar imajo večja plovila, poleg tega pa bo našim najmlajšim odprl pot v svet zabave na vodi. Darth Craft poganja električni motor in ob normalni uporabi zagotavlja avtonomijo za eno uro zabave. Enostaven za hrambo v lastni vreči je primeren za uporabo in za hranjenje na motornih plovilih pa tudi na jadrnici oziroma v avtodomu.

Darth Craft je plod studia Venetian Design s sedežem v Trstu in projektanta Armina Korena, ki je poskrbel tudi za izvedbo najmanjšega napihljivega čolna.

Kakovostni materiali zagotavljajo robustnost in dolgo življenjsko dobo ter odpornost na vremenske vplive. Na sedežu je prostora za dva otroka oziroma eno odraslo osebo, ki se bo pri vožnji in obratih neskončno zabavala. Darth Craft ima pet hitrosti naprej in eno nazaj ter lahko doseže največjo hitrost 5 vozlov. Za prodajo in svetovanje so vam na razpolago pri podjetju MennYacht Group.

Vse o Darth Craft na Darth Craft

Zastopnik in prodaja: MennYacht Group

Hrvaški Štab civilne zaščite je poostril pogoje v županijah, kjer so se razmere poslabšale. Zato so za področje Dubrovniško-Neretvanske županije in Primrosko-Goranske sprejeli ostrejše ukrepe.

Primorsko-Goranska županija

Ukrepi se uveljavljajo na celotnem področju županije. Veljajo od 12. do 26. aprila.

• Zaustavi se obratovanje vseh gostinskih objektov razen tistih, ki so v sklopi hotelov, kampov, marin (in ostali objekti, ki svojim gostom nudijo tudi prenočevanje).
• Ostali gostinski lokali lahko obratujejo le za dostavo ali osebni prevzem.
• Obvezno je nošenje mask na odprtem kadar ni možno zagotoviti minimalne razdalje 2 m.
• Zaustavitev obratovanja trgovin s prodajo oblek in obutve.
• Zaustavitev obratovanja casinojev, avtomat klubov in vplačilna mesta za igre na srečo.

Dubrovniško-Neretvanska županija

Zaostreni ukrepi veljajo za mesta: Metković, Ploče, Opuzen, Korčule ter občine: Pojezerje, Slivno, Kula Norinska, Zažablje, Trpanj, Orebić, Lumbarda, Smokvica, Općine Blato in Vela Luka

• Na omenjenih področjih se zaustavi delo vseh gostinskih lokalov razen v hotelih, kampih in marinah. Ostali gostinski objekti lahko obratujejo le za dostavo in prevzem hrane in pijače.

Ukrepi za področje mesta Dubrovnika ter občin Konavle, Župa dubrovačka, Dubrovačko primorje, Ston in Janjina:

• Na omenjenih področjih lahko gostinski lokali obratujejo. Strežba je možna le na odprtih terasah, pri čemer je potrebno upoštevati vse potrebne epidemiološke ukrepe. Vsi gostinski lokali lahko obratujejo med 7.00 in 19.00 uro.