Novice

KJK Management z zadovoljstvom sporoča, da je prevzem 100% deleža v družbi ELAN, d.o.o., enega izmed vodilnih podjetij v svetovni športni industriji, uspešno zaključen. Novi lastnik Elana je postala družba v lastništvu KJK Fund III, leta 2018 ustanovljenega sklada zasebnega kapitala v vrednosti 250 milijonov evrov. Elan s sedežem v Begunjah v Sloveniji je bil ustanovljen leta 1945, danes pa posluje v okviru štirih glavnih divizij: i) zimsko-športna oprema, s katero je Elan svetovno znan inovator in eden vodilnih proizvajalcev smuči v tej industriji, ii) napredna in visoko zmogljiva plovila za šport in prosti čas, iii) inženiring rešitve za velike večnamenske arene in stadione po celem svetu in iv) visoko-tehnološke napredne kompozitne komponente za uporabo na področju obnovljive energije.

G. Kustaa Äimä, ustanovitelj in vodilni partner v KJK, je izjavil: "Smo zelo zadovoljni, da smo po devetih mesecih dela uspešno zaključili nakup Elana. Verjamemo, da Elanova inovativnost in osredotočenost na uporabnika znatno poveča vrednost Elanovih izdelkov v očeh kupca, zaradi česar je družba visoko konkurenčna v svetovnem merilu." G. Äimä je še dodal, da bo imel Elan osredno vlogo v načrtih KJK-ja oblikovati skupino proizvajalcev športne opreme, katere glavna dejavnost bo omogočanje aktivnega preživljanja prostega časa v naravi.

Elanova vodstvena ekipa pod taktirko g. Jeffreya Tirmana, glavnega izvršnega direktorja, bo nadaljevala z vodenjem družbe. Poleg tega bo g. Tirman prevzel tudi vodenje novo ustanovljene krovne holdinške družbe, pod imenom “KJK Sports”. Ob Elanu bodo v sklopu KJK Sports tudi ostale družbe, ki delujejo v športni industriji, vključno z estonsko družbo športno-rekreativnih plovil Tahe Outdoors (www.taheoutdoors.com), ter bolgarskim proizvajalcem koles, Leader 96 (www.leader96.com). G. Tirman je ob tem komentiral: ”Z zadovoljstvom smo sprejeli novico, da je prodaja Elana skladu KJK uspešno zaključena. Veselimo se sodelovanja tako s celotno KJK ekipo, kot tudi s kolegi iz ostalih družb v lastniški strukturi KJK. Verjamemo v nove priložnosti in sinergije, katere se v prihodnosti odpirajo med blagovnimi znamkami znotraj portfelja športnih podjetij z namenom, da KJK Sports postane resnično globalna skupina v športni industriji.”

O KJK. KJK Skupina upravlja več investicijskih skladov, osredotočenih na nove trge Evropske unije, kjer združujemo lokalno znanje z mednarodno uveljavljenimi najboljšimi poslovnimi praksami. KJK-jeva ekipa ima številne izkušnje na teh trgih s področij izbire naložb, investicijskih analiz ter upravljanja sredstev. Skupino KJK sestavlja 8 lokalnih pisarn v Evropi s skupaj 19 mednarodno izkušenimi strokovnjaki s področja investicij, ki imajo vsak vsaj po 15 let delovnih izkušenj. Lokalne pisarne predstavljajo edinstveno platformo za identifikacijo in dostop do zanimivih investicijskih priložnosti na področju rastočih evropskih trgov. Z lokalno prisotnostjo omogočamo institucionalnim investitorjem strukturiran dostop do naložbenih priložnosti na novih trgih preko celotne Evrope.

Za več informacij o KJK, obiščite www.kjkmanagement.com ali pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Za več informacij o Elanu obiščite www.elan.si.

Jadrnice

*možen zgodnji check in; ** zunajkrmni motor gratis

Motorna plovila

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

30.4.2019, Velenje – Munchen – Doha – Auckland – Nuku`Alofa

»Pot nastane tako greš.« (F. Kafka)

In kot je napisal Kafka, greš in tako nastane nova pot. Pravzaprav sploh ne vem več, koliko krat sem že šel in koliko je že nastalo teh poti. Nekaj jih je že v teh letih od 2014 do 2019. Vsaka je nova, vsaka drugačna.

Bil je 30. april, 2019. Odložim prtljago za let v Munchen. Čez pol ure me že kličejo po zvočniku, varnostna služba želi preveriti vsebino kovčka. Pridejo po mene pred informacijsko pisarno in gremo skupaj do kovčka. Vedel sem, da se bo to zgodilo, a upal sem, da bo šlo mimo. Pa ni šlo. Odvzeli so mi liter Brunexa (odstranjevalca rje z epoksi zaščito) katerega sem imel za premaz kobilice na barki. Menda je vnetljivo in eksplozivno, zato ga izločijo, a važno je, da lahko grem tudi brez tega naprej. Priletim v Munchen in ker so mi pri Adriji naredili karto samo do tu, se moram pri letalski družbi Quatar prijaviti za let preko Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. Pa se spet zalomi. Nimam povratne karte in nimam vsaj delovne vize, da bi lahko odpotoval. Pokažem jim potrdilo za povezan let iz Nove Zelandije na Tongo, pa je ta let spet povratna karta NZ-Tonga- NZ. Drugače ne gre, če želim ostati na Tongi. Očitno se tukajšnje oblasti bojijo, da bom ostal na Novi Zelandiji, zato mi na prijavah nočejo izdati enosmerne letalske vozovnice. Ker trmarim in jim dokazujem da imam prav, me peljejo do šefice. Sedem v pisarno in začnem razlagati svojo zgodbo. Nato me gospa ustavi in vpraša: »Jasmin, da li ste vi iz Bosne?« Svašta! Tako izvem, da je gospa izbeglica iz Bosne, iz mesta Banoviči in sedaj živi na obrobju Munchena, a je z leti bila pridna in dosegla, da je zdaj šefica za letalsko družbo Quatar v Munchenu. E svugdje nas ima! No potem nekako fotokopirava potrdilo, ki so ga izdale oblasti na Tongi, da imam barko na suhem na otoku Vava`u in z nasmeškom na obrazu prejmem dve vozovnici, eno iz Munchna do Dohe v državi Quatar, drugo od Dohe do Aucklanda v Novi Zelandiji, kjer tudi po 30-tih urah pristanem. Sledi prevzem prtljage, ki je bila poslana direktno iz Brnika, nato pregled potnega lista in overjanje prijavnega lista. Celo turistično vizo sem dobil v potni list, za tri mesece. Začetek slab, nadaljevanje dobro, pravim. A se spet zatakne. Pri prijavi na listu sem napisal, da imam v prtljagi salame, torej meso. Moram na Bio-varnostno inšpekcijo. Odprejo mi oba kovčka in iz njih leti v smeti pet 500 gr. suhih salam. Pregledajo še ostalo vsebino v kovčku in mi pustijo čokolado. Pa saj nisem otrok! Menjam čokolado za salamo, a se ne dajo prepričati. Inšpektor mi pravi, srečo imam, da sem prijavil, če bi šla prtljaga čez X-žarke (rentgen) in bi mi salame našli, bi plačal krepko kazen. Spakiram vse kar imam in me odpelje do rentgena in postavim kovčka na trak, nato še nahrbtnik s prenosnikom in ostalo elektroniko. Pa se že vrti rdeča luč. Salama? Ne, samo pet sem jih imel. Sledi spet pregled nahrbtnika in tu najdejo sendvič s štirimi salamami in mocarelo. Ojoj. Nato sledi dolga razlaga, da je to zdravju varna država, katera je lahko le varna na način, da jo skrbno čuvajo. Ne pomaga, da jim povem, da je salama iz EU in tudi ne iz Afrike, katere se menda oni tako bojijo. Sledi odhod v karanteno, pride še vodja inšpektorjev, sledi odvzem potnega lista in potem čez 20 minut pride do mene spet inšpektor z dvema natipkanima listoma in želi da podpišem. Preberem, čeprav vseh angleških strokovnih besed ne razumem in nočem podpisati. Piše, da moram plačati 400 dolarjev kazni, ker nisem prijavil sendviča, s tem sem kršil Zakon. Potem sledi prepričevanje, kdo ima prav. En sendvič sem že pojedel in ker nisem doma, imam slabo prebavo. Mi bodo na WC-ju prestregli tudi blato, da ujamejo del prvega sendviča? Na koncu izgubim bitko in jim dam plačilno kartico, da jo potegnejo čez POS terminal. Drag ta sendvič! Lepo je meni govoril pokojni oče:« Sine sa rogatim se je teško bosti!« Jbg, pa še prav je imel.

Ker imam še 12 ur do poleta letala na Tongo, berem knjigo in opazujem ljudi. Vseh narodnosti jih je in vseh barv kože. Potem oznanijo, da je odprto prijavno mesto za oddajo prtljage in potrditev letalske vozovnice. No vsaj tu gre brez problema. Sledi kontrola osebne prtljage in spet se zalomi. Tokrat mi zaplenijo viski, katerega sem kupil na Brniku v Free Shopu. Prepiram se z njimi, da je vse še originalno zaprto in »zapečateno«, da je to šlo čez kontrole na  Brniku, Munchenu, Dohi, tudi tukaj ob vstopu v Novo Zelandijo, a oni se ne prestavijo tudi milimetra ne. Pride nekakšen šef in potem me začne na ostro prepričevati, da naj se odločim, ali bom spoštoval njihova pravila in Zakone, ali ne? Videl sem, da bom izgubil še eno bitko, zato zamahnem z roko, fotografiram odvzem viskija, kot sem fotografiral odvzem salam in zahtevam potrdilo o odvzemu. Možakar me niti pogleda ne in vrže liter Chivasa v rumeno kanto za smeti. Vem, da ga bo nekdo pobral enkrat iz nje. Upam, da se zadavi z njim. Vem, da ta ne bo šel na uničenje, kot salame, čeprav so vakumsko zapakirane. Pot do terminala me vodi mimo Free Shopa, zato kupim nov viski, a tokrat nimajo akcije kot na Brniku in zato za isti denar kupim le CC-ja. Kolega Bill pač pričakuje ta viski. Po 12 urah čakanja na letalsko povezavo za Tongo, doživim še dve uri in petdeset minut zamude poleta letala, zaradi tehničnih težav. Kot da še ni dovolj vsega! Kljub vsemu, zatečenim nogam, utrujenosti, slabi volji in uspešnem pristanku na Tongi, se po 56-tih urah potovanja s taksijem pripeljem do hiše, kjer sem rezerviral malo sobico za prespati, da bom lahko jutri ob 13. uri  nadaljeval s poletom na otočje Vava`u. Upam, da se znajdem še za internet v doglednem času, saj tega v Boatyardu ni, zato se beremo ko bo možnost. Lahko noč Slovenija! Utrujen in zaspan sem…

03.05.2019,  Nuku`Alofa – Vava`u, Tonga

Zgodaj zjutraj me prebudi lajanje psov in kričanje petelinov. Vem, da so včasih petelini kikirikali, tole danes zjutraj, pa je mejilo na popolno tekmovanje v glasnosti teh mestnih pernatih fantov. Ni kaj, vstanem se uredim in berem knjigo. Kasneje še zajtrkujem, uredim plačilo za spanje, potem pa se pripravim, kajti po mene pride taksist, ter me odpelje na letališče. Le kaj me čaka danes? No na srečo, pride letalo pravočasno, ker je to notranji let, me nihče nič ne vpraša in mi ne teži. Tudi kilaža kovčkov štima, čeprav moraš ob nakupu letalske vozovnice, napisati še svojo težo. Ni kaj, leteti z malim in starim letalom ni enostavno. Prispem na Vava`u otočju in ko dobim prtljago, najdem taksista in ta me odpelje do Boatyarda (delovne marine na suhem). Taxi ima spredaj ostanke od sedežev, zdaj jih sploh nima. Vse je uničeno, a motor še dela. Ko vprašam taksista, če je sploh dovoljeno prevažati ljudi takšno razvalino, mi ta pove, da je ta še dober, kakšne imajo drugi. Vem, poznam to, saj nisem prvič na otoku, potem me pogleda in pravi, ja važen motor. Toyota! Ufff, samo da pridem živ do barke.

Kmalu sva na cilju in na zunaj mi je videti Indigo v redu. Potem je tudi notranjost OK. Stopim v notranjost in v nosnico zajamem plesnivi in vlažen vonj. Pogled v notranjost ni prav nič prijeten. Vlaga, vlaga in povsod vlaga. Do vrha je zeleno in črno, nekje že tako, da sem pomislil, da bodo začele rasti gobe. Stopim v barko in kar koli sem prijel v roko, če sem odprl predal, odprl vratca od omarice,…. Zelena plesen od vlage. V zadnji kabini je vse mokro, nekje mi je teklo v barko! Najraje bi zajokal od žalosti in jeze, pa nisem, le solza se je sama utrnila in stekla po obrazu. In ker veliki fantje ne jočejo, ampak se primejo dela, sem to tudi storil. Toda kje začeti? Morda z elektriko? Pogled na stikalno ploščo mi pove, da v barki ni niti kančka elektrike. Preverim akumulatorje, prazni so, da bolj prazni ne morejo biti. Hočem priključiti elektriko, pa imajo drugačne vtikače in vtičnice. In kaj naj zdaj? Do mesta in trgovine je vsaj 10 km. Če pokličem taksi bo ta vtikač hudičevo drag. Kabel odrežem in zvežem kar direktno in upam, da me tukajšnji lastniki ne bodo prehitro ulovili. V barki kljub temu ni elektrike. Sem narobe zvezal? Ne, zelena lučka sveti, ostalo pa je vse v temi. Na tej plošči je toliko zelenih lučk, da bi moralo svetiti kot za novo leto, pa je vse v temi, kot v rogu. Grem za kablom in iščem, merim, gledam in spoznavam, da se na elektriko bolj malo spoznam. A vseeno ne slišim ropota polnilca in takrat se mi stemni pred očmi, polnilec baterij ne dela. Zelo draga reč, če bo slučajno potreben nov. Preverim, merim, ne dela. V tem času slišim kolega Billa, ki je prišel iz mesta in pride takoj do mene na barko, da me pozdravi. Ko mu povem kaj se mi je pripetilo, samo zamahne z roko, in pravi, važno je da si živ. Res dobra tolažba, ni kaj. Dogovoriva se, da je za danes že prepozno ugotavljati kaj in zakaj ne dela in kako je prišlo do te ga defekta, zato bova to skupaj pogledal jutri. Za ob osmi uri zvečer me povabi njemu na večerjo, ker jaz še nisem bil v trgovini, zato nimam kaj kuhati. Skuhal si bom le kavo. No lepo, tudi plina nimam več. Kako da ne, če sem ga še imel malo, preden sem odšel domov? Vse je narobe. Pogledam v nebo in vprašam tistega zgoraj, kaj sem mu naredil, da me preizkuša. Odgovora seveda ni, jaz pa vem, da bom s svojo trdno voljo in delom naredil tako, da bo kmalu vse v redu. Zaviham rokave in se lotim dela. Začnem v spalnici, kajti tu bom zvečer ležal.

Zvečer se stuširam in grem k Billu. Odnesem mu težko dočakan viski in še kakšno malenkost, nato pa skupaj nazdraviva s pivom, ki mi je kar kmalu stopil v glavo. Nato pojeva dober piščančji curry z rižem in pogovor steče dolgo v noč. Čas je da se poslovim in grem v posteljo. V barki je tema in edina luč je še baterijska svetilka. Jutri bo nov dan in vse bo bolje. Morda…

04.05.2019,  Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro je bilo sončno in lepo. Vendar ne za mene. Morda zato, ker sem vedel, da me v tem dnevu ne čaka nič lepega. Veliko bo dela, a najprej moram usposobiti elektriko, da bom lahko normalno deloval. Danes odvijačim polnilec z zelo nedostopnega mesta in ga odprem. Kar nasmejalo se mi je, ko sem zagledal črno vhodno varovalko. Žal takšne cevne varovalke nimam, a imam druge, zato jo nadomestim z drugo, a ne tako močno. Če bo kaj narobe, bo pač prej šla k vragu. Priklopim polnilec na elektriko. Nič. Varovalka je cela, polnilec ne dela. Ni kaj, potrebujem novega ali pa da popravim starega, če se bo sploh dal popraviti. Zakaj je prišlo do te okvare ne vem, morda zaradi prevelike vlage. Vendar bo popravilo ali nakup novega polnilca na Tongi misija nemogoče. Tu nimajo skoraj ničesar, kar potrebujem. Vse se naroča iz Nove Zelandije, potem pa pride ko pride.

Kasneje se spravim k delu in brisanju salona. Najprej strop očistim na grobo, potem z vodo in nekaj kisa spet pobrišem na fino. Upam, da sem vse razkužil in bo vsaj dihanje v prostoru bolj zdravo. Nekaj bo potrebno še jesti, ura je že pozna za zajtrk. Imam nekaj krekerjev na barki, zato na te namažem pašteto. Še sreča, da imam kar nekaj zaloge hrane v konzervah, kakor tudi prepečenec in krekerje. Datum uporabe še ni potekel. K meni pride na barko še Bill in mi pove, da od 12. do 18. ure ne bo elektrike. Ufff, to me bo pa močno prizadelo, hahahaha. Potem se možakar spomni, da on nima montiranega polnilca baterij, ter ga ima samo provizorično nameščenega, za takrat ko ga potrebuje. Zato mi prinese svojega, katerega montirava skupaj in mi ga posodi za 24 ur, le toliko, da napolnim baterije, ta čas pa se bodo spraznile njegove in bova spet zamenjala. Jaz na hitro še montiram solarni panel, in upam, da bo kasneje vse delovalo. Ob 12:30 res prekinejo dobavo elektrike in zato pokličem Billa, da greva v mesto po nakupih. On pokliče taxi, potem pa se odpeljeva. Kupim kar nekaj stvari, ki jih potrebujem in čeprav sem že prej poznal te visoke cene, se jim tokrat spet ne morem načuditi. Samo za primerjavo naj napišem, da stanejo štiri najcenejše role papirnatih brisač astronomskih 10,21 USD!! Tudi vse ostalo je veliko dražje kot v Sloveniji. Rad bi še nabavil plin, pa ga tu ne pretakajo v naše male jeklenke, kakor tudi ne v mojo veliko jeklenko, ki sem jo nabavil v F. Polineziji. Moral bi kupiti novo jeklenko s plinom in nov regulator. A tudi tega ne morem, ker jim blagajna ne dela. Na Tongi še nisem prejel nobenega računa do sedaj in ga tudi tokrat ne rabim, a mi možakar pravi, da so pravila napisana in ker ni elektrike, je pravkar dobil dovoljenje od šefa, da lahko gre domov. No verjetno bo to bolj držalo, da se mu ne ljubi izdati jeklenke, ker mora izpisati A4 formular za nakup nove jeklenke. Potem se vrneva do centra mesta in greva na pivo. Vsaj to imajo hladno, kljub temu da ni elektrike.

Po vrnitvi iz mesta, nadaljujem s pomivanjem in pospravljanjem salona, nato si naredim še kosilo z večerjo in uživam v hrani. Po moji večerji pride do barke Bill in me povabi na njegovo barko na pivo in z veseljem se odzovem vabilu. V salonu barke spet obujava spomine lanskega leta in oba sva enakega mnenja, da je bilo lansko leto čudovito, zaradi tega ker sva se spoznala in zato, ker je v najino življenje prišlo kar nekaj skupnih prijateljev, s katerimi sva skupaj plula, se družila in se imela zelo lepo.

Zvečer se vrnem na barko, polnilec ropoče in polni akumulatorje. Sledi še tuširanje in ker je noč vlažna, mi na aluminijasti lestvi spodrsne in se udarim v koleno. Nič posebnega in upam, da bo vse v redu še naprej. Vseeno je to bolje, kot komarji, ki se pripravljajo na nočno sesanje moje krvi…

05.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Noč je bila tokrat kratka, saj me je bolelo koleno. Ni putika, ampak udarec. Ni kaj, spet bova nekaj dni prijatelja z naklofenom, dokler bolečina ne mine. Kot moj vnuk rad reče: »Dedi, saj bo minilo.«

Ko je naklofen prijel, sem šel v delo. Ob nedeljah se tukaj ne  sme delati in je to zapisano v Zakonu. Pravzaprav to sploh ni slabo, ljudje imajo vsaj en dan za počitek. No, jaz nisem prišel počivat, ampak delat, a me je že včeraj lastnik Boatyarda opozoril, da slučajno ne bi delal zunaj, da ne bi ropotal s kakšnim orodjem, ker bo prišla policija in 100% verjetnost je, da bom plačal visoko kazen – 1000 $. No tega res ne bom počel, kajti kazni imam za letos dovolj.

Ker zunaj dežuje in bo po napovedi deževalo cel dan, tudi delati ne morem s stroji, če tudi bi si tega želel. A ker res močno dežuje, se vseeno odločim in grem kar v kopalkah ven, ter s sirkovo krtačo na držalu vsaj malo očedim barko od zunaj in dež mi pomaga, da se prah, ter drobci antifaulinga z drugih bark, splahne s palube barke. Poleg tega sem se še vsaj malo umil po celem telesu. Naravni tuš.

Kasneje sem napisal pritožbo na Ministrstvo za bio-varovanje države, ki me je nedavno oglobilo za 400$ in upam, da mi bodo ta denar vrnili, saj sem bil samo v tranzitu in ne v vstopu v njihovo državo. Ob tem dogodku sem se spomnil na JLA, kjer je bila komanda: »Izvrši, pa se tek onda žali!« Tako je tu: »Plačaj, pa šele potem napiši pritožbo.«

Ker je cel dan deževalo sem delal v salonu in čistil barko, drgnil in čistil navtično usnje na sedežni, ter opral še preostalo posodo, da imam vsaj apetit kaj vzeti v roke. Ko je padla noč, na zemljo, me je na barko povabila američanka Helen, ki je kot štoperka na Billovi barki. Menda je skuhala dobro lososovo enolončnico z zelenjavo in naj pridem na večerjo. Zato sem odklopil Billov polnilec in mu ga vrnil, saj so tudi njegovi akumulatorji že prazni, ker danes ni bilo sonca in se s tem baterije niso polnile. Tako sem še ostal na večerji, ki mi je zelo teknila, saj poleg treh jutranjih krekerjev s pašteto še danes nisem nič jedel.

Pred spanjem sem se zazrl v že skoraj očiščen salon ter zadovoljno sedel za mizo, ter si pogledal še en film in ob polnoči utonil v spanec.

06.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Celo noč je deževalo, kot da ciklonska sezona še ni končna. Približno nekako tako, kot berem, da je v Sloveniji. Majska zima, deževno in hladno, nekje je padel celo sneg. Uff, na srečo tukaj ni nikoli snega, saj je toplo. A to jutro je posijalo sonce, prijetno je. Po popiti kavi, odidem v kokpit in se lotim montaže drugega solarnega panela. Mudi se mi, saj sem ostal brez polnilca baterij in kmalu bom ostal brez elektrike. A najprej moram narediti okvir, da bom lahko kasneje spojil oba panela skupaj. Tako bom dobil več, meni še prepotrebne energije. V bokaportu v kokpitu imam nekaj inox cevi, v rezervi imam tudi kotne in končne inox podaljške. Nekaj sestavim, a mi zmanjka cevi, katero grem iskati v tukajšnjo delavnico. Vsega pa nimajo, saj imamo mi metrične mere, oni uporabljajo colske. Zato na barki pogledam, kaj imam od inoxa in najdem, eno oporno prečko pri vetrnem generatorju. Njo bom razrezal in uporabil, nadomestil pa jo bom z debelejšo colsko cevjo, ter tako bo volk sit in koza cela. Po treh urah dela je inox okvir narejen, solarni panel je na mestu in privijačen, zdaj pa potrebujem še samo veliko sonca. Nato še zamenjam MPPT regulator za solarna panela in upam, da bo zdaj vsaj 25% več elektrike.

Do barke pride Bill in me prosi, če mu grem pomagati namestiti krmilni list v barko, saj je menjal ležaj in spodnje prirobnice. Seveda, saj sem mu obljubil. Vesel sem, da sem končal svoje delo in sonce že polni akumulatorje. Kar nekaj ur sva delala in nameščala težek krmilni list, ter ga spet spuščala, brusila prirobnico ter dvigovala. Potem, ko je on nastavljal roko za avtopilota na osovino sem skuhal kavo na svoji barki, ter jo s tremi piškoti za vse tri kofetkarje prinesel na njegovo barko. Ker sem videl, da ima še veliko dela, sem se ponudil, da danes jaz naredim večerjo še za Billa in Heleno, ter ju povabim ob pol osmih zvečer na svojo barko. Prav hvaležen mi je bil, da je lahko v miru delal, saj gre jutri zgodaj, ko je plima najvišja v vodo. Spet bo plul.

Helena se je po večerji vrnila na barko, midva pa sva jo potegnila v pogovoru še dolgo v noč.

07.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro brez dežja, a oblačno. Potrebujem nekaj sonca, da preko solarnih panelov napolni moje akumulatorje. Spijem kavo, a nimam veliko časa, saj gre SY Cajucito čez nekaj trenutkov v vodo. Ko pridem do barke, kapetan Bill že pripravlja zadnje stvari za dvig barke in odhod v morje. Pridejo še delavci in čez eno uro je v morju. Motor je vžgal, zakadil in barka je počasi odplula novim dogodivščinam na pot. No ja, saj bova še skupaj, takoj ko pridem še jaz v vodo in ga že nekje ujamem.

Danes sem dobil elektronsko pošto od Biosecurity NZ ter odgovor na mojo pritožbo ter na postopek v zadevi »Sendvič«. Pravijo, da bodo moje sporočilo posredovali sodišču in bo sodnik odločal o ugovoru. Upam, da sodnik ni vegeterjanec in bo mojo pritožbo odobril in podal pozitivni odgovor, čeprav to lahko traja 5 do 6 tednov.

Prosil sem lastnika Boatyarda, da mi delavci odstranijo leseno podporo in da ostanem samo na kovinskih nosilcih, da bi, če bi bilo vreme v redu, pričel z delom na trupu barke. Pa saj imam dela v barki še dovolj, a bi to pustil za čas ko bo padal dež in bodo zemeljska tla pod barko mokra in blatna. Žal ni ta Boatyard na betonskih tleh, kot je to Fontana, Izola, Las Palmas, Martinique,…. Tu je vse drugače. Da ne bom stal in gledal v zrak, pa vseeno preverim omare. A glej ga zlomka, dvoje vrat se ne da odpreti. Zapiralo se ne premakne in se zato ključavnica ne odpre. Kaj naj zdaj? Spomnim se šale  od Muje in Hase, ko se tudi Hasi niso vrata odprla in pravi Mujo: »Da li znaš Engleski?« Haso vpraša: »Zašto?« Mujo pa ves ponosen reče: »Pa kažu ako znaš Engleski, onda ti to otvara sva vrata!« ☺ Ahhh Đasmine, to je to, ne znam popolne angleščine in moja vrata bom tokrat moral odpreti kar na silo, z velikim izvijačem. Vrata le odprem in jih ne poškodujem, zapirala snamem in jih namočim v kis, nato pa omare očistim še od znotraj, da bodo lepe in sveže. No pa sem spet tam, pregledam oblačila, ki so zavita v vrečkah in očitno so bila malo vlažna, ko sem jih dajal v te vrečke. Zdaj so polna sivih pik od vlage in imajo zatohel vonj. Pregledam ih in mečem v veliko črno vrečko, da gredo na pranje. Na koncu se je nabralo skupaj s posteljnino in brisačami za 25 kg perila. To ne bom sam pral, ampak bom dal v pralnico. Evo pa je še en strošek več.

Lotim se prve krmne kabine, to je tiste, ki je bila mokra. Krivec za vso vodo je eden od treh zapiral na oknu, ki ni bil zategnjen in je mimo njega vdirala voda v kabino. Bolj ko sem razdiral to skladišče v kabini, bolj se je kazala mokrota. Pravzaprav je bila blazina za spanje do polovice še vedno mokra in v njej je bilo kar nekaj vode. Velika torba, kjer imam shranjene vrvi je bila tako težka od vode, da sem mislil da je v njej še težko Deltino sidro. Vse stvari prenesem v salon in zdaj je njegova notranjost skupaj s kopalnico, videti kot da sem na razburkanem morju in je ta razmetal vse stvari v barki. Ni kaj, žalostno, a resnično. Tokrat sem že vsega navajen in v meni ni jeze ter ne preklinjam. Delam rutinsko, kot robot. Zunaj si namesto tende naredim polivinilasto streho, da bom lahko pod njo sušil blazino, katero pa moram še prej dobro zdrgniti s čistili, da bo lepa in da bo dišala, nato pa na sonce z njo za nekaj dni. Tako ali tako moram to kabino nekaj dni sušiti, pa tudi dostop do avtopilota bo lažji s te strani, da zdaj še popravim in opravim dela v skoraj nedostopnem delu plovila. Ja ni kaj, jadranje okoli sveta ni samo lepo, kot je videti na zunaj. Trenutno je samo garanje in saniranje tistega, česar nisem niti pričakoval.

Delal sem vse do večera, majica na meni je bila cel popoldan mokra od potu, zvečer sem bil utrujen, a spet malo boljše volje. Vsak dan je več narejenega in vsak dan je bolje. Okoli osme ure zvečer si skuham še večerjo in to bo zame prvi pravi obrok. Hočem še nekaj napisati in ne gre, utrujen sem in zaspan, zato grem tokrat še pred enajsto uro zvečer spat.

  < Tihi ocean - (Plovba na otok Tahuata 3.del)        Tihi ocean (Priprava plovila) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Posebno ladjo Boskalis Blue Marilin, za prevoz velikih tovorov, so nasilno zasegli pirati.

Specilana ladja Boskalis Blue Marlin, ki je namenjena prevozu velikih in težkih tovorov je priplula do luke v Ekvatorialni Gvineji v zahodni Afriki. Po tem, ko je razložila svoj tovor pred pristaniščem, je odplula proti Malti. V popoldanskih urah, ko je plula približno 80 nmi od obale, so se nanjo vkrcali oboroženi pirati in ladjo zasegli.

Posadka se je uspela rešiti v varen prostor na ladji in obvestiti lokalne oblasti in plovila NATO misije v Gvinejskem zalivu. Proti ladji sta nemudoma poletele dva helikopterja iz Ekvatorialne Gvineje, sledile pa sta jim še dve ladji mornarice Ekvatorialne Gvineje in Španske mornarice.

V ponedeljek zjutraj so se je na ladjo vkrcale specialne enote in preiskale ladjo. Na njej niso našli nobenega pirata. Posadko so obvestili, da lahko zapusti varne prostore in prevzame ladjo. Po pregledu ladje so ugotovili, da so pirati med prevzemom ladje streljali in močno poškodovali komandni most ladje in aparature za upravljanje plovila. Nadaljevanje plovbe ni bilo možno. Oblasti Ekvatorialne Gvineje so iz varnostnih razlogov na krovu ladje Boskalis Blue Marlin pustili pet oboroženih vojakov. Podjetje, ki je lastnik ladje, je že poklicalo na pomoč vlačilce za vleko ladij po oceanih, da jim pride na pomoč in ladjo odvleče v varno pristanišče, kjer jo bodo usposobili za nadaljnjo plovbo. Ladja je trenutno v mednarodnih vodar, približno 40 nmi oddaljena od obal Ekvatorialne Gvineje.

Foto: Boskalis.com

MTI 340X je novost iz ameriške ladjedelnice Marine Tehnology Inc. Plovilo je izjemno hiter katamaran, ki ga bodo veseli adrenalinski odvisniki.

MTI 340X je 34 čevljev oziroma 10,3 m dolg katamaran. V širino meri dobre 3 m in omogoča hitro plovbo šestim osebam, ki sedijo na udobnih sedežih. Čeprav gre za izjemno športen čoln, pa je na njem veliko predalov, v katere lahko shranimo vse potrebne drobnarije.

Za pogon plovila so namenili po dva zunajkrmna motorja Mercury Racing, ki razvijeta po 400 KM. Moč se prenaša preko dveh dirkalnih propelerjev MAX 5. Plovilo je v celoti izdelano iz karbonskih vlaken. Ker tehta samo 2600 kg, lahko pričakujemo, da bo 800 KM zadostovalo za izjemno velike hitrosti plovbe. Plovba s hitrostjo 80 vozlov je za to plovilo nekaj povsem običajnega. Da se ne boste prestrašili, poraba goriva je izjemno majhna. Pri tej hitrosti poraba znaša okrog 120 l/h ali 1,5 l goriva na prepluto miljo. Seveda pa 80 vozlov ni končna hitrost tega plovila. Če ročico plina potisnemo do konca, potem bomo zelo hitro zapluli s hitrostjo, ki bo dosegla trimestno številko. Z natančnimi nastavitvami naklona pogonov, ki pri takšnem plovilu in teh hitrostih igrajo izjemno pomembno vlogo, pa bo hitrost narasla še za nekaj vozlov več kot 100.

Campione del Garda je od srede do nedelje gostil prvo svetovno prvenstvo nove olimpijske discipline - kite foil. V rekordni konkurenci 87 tekmovalcev iz 29 držav je Koprčan Toni Vodišek osvojil izjemno 5. mesto.

Od novembrske vključitve kajtanja v olimpijski program za Pariz 2024 se je zanimanje za jadranje s padalom med mladimi povečalo za skoraj tretjino. To je potrdilo tudi visoko število sodelujočih na svetovnem članskem prvenstvu, ki je letos doseglo rekordnih 87 krmarjev v moški konkurenci in 30 tekmovalk v ženski kategoriji. Organizatorji so morali floto posledično razdeliti v štiri skupine, ki so uvodni dan odpeljale štiri kvalifikacijske plove, medtem ko je bil drugi dan rezrviran za testiranje novega olimpijskga formata. Slednje je potekalo tako, da so se na regatnem polju izmenjavali moški in ženske, ki so si po vsakem odpeljanem krogu podali štafeto.

"Format se je izkazal kot zelo zanimiv, saj je bilo kar nekaj prehitevanj in nihanj v vodstvu. Zadovoljen sem tudi s svojimi vožnjami. Plove, kjer smo moški štartali prvi, sem namreč vse zmagal,"  je bil s prikazanim zadovoljen 19-letni Toni Vodišek, ki je na Gardskem jezeru nastopil v tandemu s sestro Marino. Skupaj sta zasedla 20. mesto, v posamičnih preizkušnjah pa je mladinski olimpijski podprvak iztržil najboljši rezultat kariere - končno 5. mesto. "Zaradi slabega vremena sta odpadla dva tekmovalna dneva. Zadnji dan smo imeli tudi do 30 vozlov vetra. Za jadranje je bilo res prenevrano, čeprav sem si srčno želel priložnosti, da še kaj nadoknadim," je razplet komentiral Vodišek. V ženski konkurenci je tretjič zapored slavila Daniela Moroz (ZDA), medtem ko je pri moških naslov četrtič ubranil Nico Parlier (FRA).

Rezultati

Moški

1. FRA Nico Parlier  8 točk

2. GBR Oliver Bridge 12 točk

3. GBR Connor Bainbridge 12 točk

...

5. SLO Toni Vodišek 29 točk

Ekipno

1. ZDA D. Moroz / E. Hefferman 6 točk

2. FRA A. Fanicelli / M. Nocher 7 točk

3. RUS E. Kalinina / D. Taradin 7 točk

...

20. SLO M. Vodišek / T. Vodišek 45 točk

Vir: JZS.si

Francoz Jean-Jacques Savin je prečkal Atlantski ocean v sodu.

Naj bo še tako neverjetno, a 71-letnemu Francozu je uspelo prečkati Atlantski ocean kar v sodu.

Jean-Jacques Savin je svoje plovilo – sod izdelal v ladjedelnici v kraju Ares na jugozahodu Francije. Da bi njegovo plovilo preneslo surove sile, ki jim bo izpostavljen pri prečkanju Atlantika, je uporabil vezano ploščo, ki jo je dodatno okrepil s smolami. Končni izdelek meri 3 m v dolžino in ima premer 2,10 m. V njem si je uredil ležišče, priročno kuhinjo in varnostno opremo. Namestil si je tudi solarni panel za pridelavo električne energije, ki jo je potreboval za komunikacijo in GPS-napravo.

Za prečkanje Atlantika ni uporabil nobenih pogonskih sredstev

Francoz se je na pot podal s Kanarskih otokov. Plovilo ni bilo opremljeno z nobenim pogonskim sredstvom. Ni imel ne vesel, ne motorja, ne jader. Za prečkanje oceana je uporabil le pasate, vetrove, ki pihajo v zimskem času iz vzhoda proti zahodu.

Prečkanje mu je uspelo po 122 dneh in 9 urah. Med plovbo je v oceanu pustil več plovk, ki bodo oceanografom pomagala pri analizi morskih tokov, ter redno pošiljal svoje pozicije.

Plovba preko oceana ni bila poceni. Stala naj bi okrog 65.000 evrov. Denar je delno zbral sam, dobršen del pa je prispevala francoska sodarska industrija.

Jean-Jacques Savin je svojo pot preko oceana opisal z besedami: »To je bilo prečkanje oceana, ko človek ni kapitan svojega plovila, temveč potnik na oceanu.«

S svojim podvigom je postal prvi človek, ki je prečkal Atlantik brez pomoči jader, motorja ali lastnega pogona.

Varnostni klic (angl. Safety Call) se na radijskih postajah VHF uporablja za oddajanje sporočil, ki so neposredno povezana z varnostjo na morju. Če npr. preslišite sporočilo o tovoru, ki je padel s krova tovorne ladje (hlodovina, kontejnerji ipd.), ga lahko ne opazite in v najslabšem primeru potopite svoje plovilo.

Predstavljajte si, da se točno na vaši začrtani plovni poti v morju nahaja hlod, ki je padel iz tovorne ladje in plava na vodni površini. Ali bi ga pravočasno opazili, če vas nanj ne bi nihče opozoril? Dejstvo je, da smo ob ugodnih vremenskih razmerah in redkem prometu manj pozorni na vodno površino pred nami, zato je takrat največja verjetnost, da takšne nenadejane slabo vidne delno potopljene ovire ne bi pravočasno opazili.

Kako sem lahko obveščen o oviri na morju?

O oviri smo lahko obveščeni le, če je oviro že nekdo opazil in je sprožil vse potrebne postopke za obveščanje ostalih plovil. Na tem mestu predpostavljajmo, da je ovira bila opažena in je informacija o oviri bila ustrezno posredovana. V tem primeru smo lahko na plovilu o oviri na morju obveščeni na dva načina:

• z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF ali
• s pomorskim varnostnim obvestilom preko različnih poti.

V vsakem primeru se vsakršno tovrstno obveščanje najprej začne z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF, medtem ko je razpošiljanje pomorskih varnostnih obvestil vezano na urnik razpošiljanja in smo zato lahko s pomorskim varnostnim obvestilom obveščeni prepozno.

Da najhitreje pridemo do informacije o oviri na morju zadošča zgolj vključena radijska postaja VHF (če vaša radijska postaja VHF nima vpisane enolične MMSI-številke, morate obvezno poslušati VHF-kanal 16). Ko boste prejeli varnosti klic, bo vaša postaja začela zvoniti in kmalu zatem boste slišali še govorno sporočilo s podrobnostmi o oviri na morju.

Primer varnostnega klica

Primer varnostnega klica, ki ga je obalna postaja Split Radio občasno ponavljala v angleščini in hrvaščini, dokler ni bila ovira na morju umaknjena.

Kako lahko obvestim ostala plovila, če prvi opazim oviro na morju?

Da bi se tudi druga plovila zagotovo izognila oviri na morju, ki smo jo slučajno opazili, moramo seveda informacijo o oviri ustrezno posredovati naprej.

To storimo z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF.

Besedilo: spinaker.si

Organizatorji Guličevega memoriala so v nedeljo uspeli izpeljati en plov za vse razrede, preden je zabavo prekinilo močno neurje. Strelam in toči so se izmuznili ravno pravi čas ter prireditev sklenili na terasi JK Jadro Koper s podelitvijo nagrad najboljšim.

V razredu laser radial so to bili Janez Zabukovec (7 točk), Nejc Valenčič (20 točk) in Peter Milivojevič(25 točk), v razredu laser 4.7 so prva tri mesta zasedli Daniel Cante (3 točke), Ivan Vakhrushev (6 točk) in Alenka Valenčič (7 točk), v razredu optimist pa so krmilo najbolj spretno sukali Maj Petrič (11 točk), Valentin Štravs (13 točk) in Yelyzaveta Levandovska (15 točk).

Vir: JZS.si; Foto: Uroš Kekuš Kleva