V petek zjutraj in dopoldne se okrog večje ribiške ladje na glavnem tiru v ladjedelnici ni nič dogajalo, zato sem šel povprašati, ali so se njihovi načrti kaj spremenili. Šef je povedal, da imajo nekaj težav s hidravliko na ladji in da so spust ladje v vodo prestavili na popoldne. Skokica bo za dvig zato prišla na vrsto najpozneje v soboto . a morajo pred tem pripraviti še podstavek, na katerega bodo barko naložili in potegnili iz vode. Naročil sem jim, da morajo na podstavku narediti opore za trup na zadnjem delu, da bo tja lahko nalegla barka, saj je težišče barke za kobilico in zato barka ne more stati samo na kobilici. Šef mi je rekel, da njegovi delavci vedo, kaj je potrebno storiti.

Slabe volje zaradi dodatne zamude sem se vrnil na barko, nekaj pelina pa sta dodala še dva ribiča, ki sta me prišla nadirati, da naj gremo stran od ribiškega pomola, ker da jadrnice tam nimajo kaj početi. Skokico smo premaknili in privezali na staro barko pred ladjedelnico, kamor mi je šef ladjedelnice že prej dovolil, da jo lahko privežemo med čakanjem na dvig. Težava tega priveza je bila, da smo tja lahko pripluli in odpluli le ob plimi, medtem ko je bila voda med oseko za Skokico prenizka oziroma dovolj globoka le tik ob ladji. Dan sem potem izkoristil za tek in potep po mestu in med jezeri po razgibanem otoku. Videl sem, da imajo na hribu nad mestom postavljeno smučarsko žičnico. Zob me že en dan ni več bolel.

V soboto zjutraj so začeli spuščati veliko ribiško ladjo v vodo in ko so končali, sem šel vprašati, kam naj se postavimo s Skokico in kakšen bo postopek za dvig. Pričakali so me cinični obrazi šefa in dveh delavcev. Šef je rekel, da delavci niso prišli v službo, zato moje barke v soboto ne bodo potegnili na kopno. Vprašal sem, ali se šali, pa mi je odgovoril, da so delavci včeraj dobili plačo in se verjetno malo preveč zabavali po gostilnah, zato jih danes ne more priklicati. »Tvoja jadrnica bo zagotovo prišla na vrsto v ponedeljek«, je zaključil s pogovorom.

Poparjen sem se vrnil na Skokico. Odločil sem se, da do ponedeljka ne bomo čakali v Aasiaatu, temveč bomo čez zaliv odjadrali do štirideset milj oddaljenega otoka Disko.

Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih
Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP	Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP	Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP

Miran Tepeš

Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna.

Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.

Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.

Besedilo in fotografije: Miran Tepeš

Jugovzhodnik se je sredi dneva okrepil na trideset vozlov, prihod na Grenlandijo pa sta nam v torek, 27. junija, začinila megla in dež, da smo se morali zadnje milje pred prihodom v Paamiut orientirati predvsem po elektronski karti na tablici ter hkrati skozi meglo budno oprezati za ledenimi gorami in manjšimi kosi ledu. Slednjih je bilo ob obali kar dosti, prav tako pa tudi čeri in otočkov, med katerimi je vodila plovna pot proti pristanišču.

Morje se je med otoki umirilo, megla se je dvignila in pol ure pred pristankom je nehalo deževati, da smo se lahko nekoliko sprostili in se začeli veseliti Grenlandije in uspešnega prečenja Labradorskega morja. Pred vhodom v zaliv nas je pozdravila zarjavela in na čeri nasedla večja ribiška ladja, za katero v navtičnem vodniku piše, da označuje vhod v za otočki in griči skrito pristanišče in mestece. Objadrali smo še nekaj otočkov in v pristanišču iskali primerno mesto za privez ob obalo. Pred tovarno za predelavo rakov in rib je bila ob obalo privezana večja jadrnica in njihov kapitan nas je prijazno povabil, da Skokico lahko privežemo kar na njihov bok, saj na druga mesta ob obali pristajajo ribiške barke, ki tam oddajajo ulov.

Pred devetimi leti sva z Miletom z Islandije jadrala do vzhodne Grenlandije, a je bilo pred obalo preveč ledu in sva se morala tri milje pred Grenlandijo obrniti in odjadrati nazaj proti Evropi. Tokrat smo do Grenlandije prijadrali ob pravem času in s prave strani, da mi je uspelo stopiti na ta največji otok na svetu. Občutil sem veselje in olajšanje, z Gregorjem, Ivom in Robertom smo se objeli in zavriskali.

Kapitan jadrnice, na katero smo privezali Skokico, nam je povedal, da je pred nekaj leti samostojno in brez postanka jadral okoli obeh Amerik in za to potreboval okrog 300 dni. Da bi ta njegov dosežek veljal kot rekord, se na poti ni smel nikjer ustaviti, sidrati, uporabiti motorja in prejeti kakršnekoli zunanje pomoči. Hrano in pijačo je imel s seboj, na poti je lovil ribe in zbiral deževnico. Na ta način je prejadral tudi prelive med arktičnimi otoki Kanade, zato sem se z njim zapletel v malo bolj podroben pogovor o razmerah na severu.

Kaže, da je samostojnega jadralca zdaj nekoliko bolj srečala pamet, saj je postal kapitan raziskovalne jadrnice, na kateri dela deset znanstvenikov z različnih univerz na Danskem, v Kanadi in ZDA. Ti znanstveniki proučujejo sestavo in čistost morske vode ter snega in ledu z ledenikov, zdaj pa so z jadrnico na poti po Grenlandiji in na arktične otoke Kanade.

Kapitan nam je pozneje pokazal pot do policijske postaje v mestu, kjer moramo opraviti vstopne formalnosti za Grenlandijo. Policijska postaja je bila za danes že zaprta, zato smo urejanje formalnosti odložili do jutri in se sprehodili po pisanem, a zaspanem mestecu. Ljudi na mokrih cestah in ulicah skorajda ni bilo videti, lahko pa smo se prepričali, da je Grenlandija res zelena, le dreves in grmovja ni bilo videti, saj je narava tukaj za večje rastline prehladna.

Po štirih dneh in pol jadranja sem bil kar precej utrujen in po vrnitvi na barko me je vzela postelja. Zbudil sem se sredi noči, ki v bistvu ni bila noč, temveč le malo bolj mračen dan. Obul sem si športne copate in si privoščil daljši tek po stezah in gričih v zaledju mesteca. Spotoma sem videl potniško ladjo, ki je opolnoči pristala v Paamiutu in ki enkrat tedensko potuje do juga Grenlandije in nazaj ter povezuje grenlandska obalna naselja z glavnim mestom Nuukom. V pristanišču je bilo živahno.

V sredo smo na policiji štempljali naše potne liste, v dobro založeni trgovini nabavili hrano, Gregor in Robert sta napolnila tanke z vodo, potem pa smo se preselili še do bencinske črpalke in dotočili nafto. Z veseljem sem videl, da nafta na Grenlandiji stane le okrog 70 evrskih centov. Nafto potrebujemo tudi za ogrevanje barke in ker bencinske črpalke na Grenlandiji niso ravno za vsakim vogalom, sem se odločil, da bomo nafto poslej dotočili, kjer bo to mogoče in ne šele ko bodo tanki na barki skoraj prazni.

Sredi dneva smo izpluli iz pristanišča in v sončnem vremenu ter brezvetrju uživali v panoramski plovbi ob jugozahodni obali Grenlandije.

Po desetih urah plovbe in 51 miljah smo se zvečer ustavili na sidrišču Ravns Storo. Podobno smo v brezvetrju tudi v četrtek nadaljevali ob obali in več ur pluli mimo mogočnega ledenika Frederikshab Isblink, ki je v bistvu rokav osrednjega krovnega grenlandskega ledenika. Ledenik se s čelno moreno konča le nekaj kilometrov pred obalo, na obali pa so lepe plaže, ki bi jih bil vesel vsak turist, če bi bila temperatura vode in zraka tukaj vsaj za dvajset stopinj višja 😊.

Za sprehode, razglede in za nočno sidranje smo se vmes na poti na sever proti Nuuku ustavljali v zalivih na otokih in ob obali Grenlandije. Veliko je otokov in otočkov ob obali, vendar smo se držali bolj na odprtem, saj so bile moje elektronske navtične karte premalo natančne in so se otoki nahajali v sivih lisah, zato se med njimi pogosto nisem upal pluti. Na nekaterih otokih, ki so bili na označenem delu kart, pa smo se vendarle spotoma ustavljali se vzpenjali na hribe nad zalivi in uživali v čudovitih razgledih na grenlandske gore.

Na enem od otokov je Robert našel rogovje severnega jelena, Ivu pa je med pohodom postalo tako vroče, da se je okopal v mrzlem morju 😊.

V petek nas je po dveh dneh premora osrečil veter, da smo lahko tako, kot se za jadrnico spodobi prijadrali do Nuuka, zapluli mimo tovornega pristanišča in Skokico privezali ob vlačilec v stari mestni luki.

Naše druženje z Robertom in Ivom smo konec junija zaključili z večerjo v mornarskem hotelu nad pristaniščem, naslednji dan pa sta se Robert in Ivo od Skokice poslovila, na krovu pa sta se nama z Gregorjem začetek julija pridružila Katra in Miloš, nova sopotnika naslednje tri tedne na poti proti severu Grenlandije.

Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih
Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP	Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP	Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP

Miran Tepeš

Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna.

Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.

Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.

Besedilo in fotografije: Miran Tepeš