Moja posadka, izkušen jadralec in njegova dva pred najstniška otroka, me je že čakala na trajektnem terminalu.  Z gumenjakom smo se odpeljali na barko. Od agenta dobim zahtevo, da predložim dokumente o usposobljenosti posadke. Potrebna dokazila pošlem agentu na WhatsApp. Agent pa me nato obvesti, da je cena dovoljenja za križarjenje po Maldivih 1000 USD plus 50 USD za vsak dan križarjenja. Hočem ga prepričati, da je križarjenje zastonj, vendar je vztrajal pri svojem. Potem se ni več oglasil.

Ko sem priplul na Maldive, sem se namreč odločil, da pustim barko v pristanišču Male in se vrnem čez mesec dni in z različnimi posadkami raziščemo to najbolj popularno navtično destinacijo na svetu. Vsaj tako piše z velikimi črkami pred vstopom na mednarodno letališče. Med mojo odsotnostjo sem med drugim plačeval 500 USD na mesec za agenta, 300 USD na mesec za privezno bojo in 400 USD na mesec za skrbnika moje barke.

Ob povratku na barko so bili rezervoarji za vodo prazni, dva stranišča zamašena; manjkali so trije krožniki in več kuhinjskih pripomočkov ter objemke za pritrditev senčnika. Blazine zunanje sedežne garniture so bile zmetane v mojo kajuto, moja straniščna školjka pa zamašena.

V pristanišču Male vlada peklenska vročina. Barva vode najbolj spominja na najslabšo ameriško instant kavo, po kateri plava na stotine plastenk.  Vso noč ropotajo generatorji in kompresorji za polnjenje potapljaških jeklenk. Poleg tega nam življenje grenijo roji komarjev in muh.

Razmere niso rožnate.

Drugi dan. O agentu ne duha ne sluha. Otroci tečnarijo, očetu pa se bliskovito zmanjšuje prag potrpežljivosti.

Tretji dan. Pokličem agenta. Nihče se ne javi. Tudi na WhatsApp nobenega sporočila. Razmere na barki postajajo nevzdržne.  Da posadko pomirim, ji obljubim, da bomo izpluli naslednji dan navsezgodaj.

Četrti dan. O agentu niti sence. Izplujemo brez dovoljenja za križarjenje in brez potrjenega spiska posadke. Že čez eno uro dobim na WhatsApp sporočilo od mojega agenta Hey Hey Maldives: “Nisem več vaš agent.”

“HHM*@#F*@#F*@#,” mu že hočem odgovoriti, vendar se moj ego samodejno dvigne na raven strpnosti, spoštovanja, odpuščanja.

Agentu nisem odgovoril. Saj ni kriv, zato da je živ.

Razpnemo jadra. Plujemo pod radarjem. AIS izklopljen. Špricnemo jo do atola Velassaru,

kjer sidramo v idilični laguni v zavetrju, vendar nas pride uradnik luksuznega koliščarskega naselja opozoriti, da smo sidrali preblizu, čeprav smo po predpisih tristo metrov stran. Dvignemo sidro in se premaknemo še za šeststo metrov stran. Ponovno pridrvi gliser in uradnik nas opozori, da smo še vedno preblizu. Premaknemo se na odprto morje in vržemo sidro na globini dvajset metrov, krma barke pa je na globini dveh metrov. Morski tokovi, valovi in veter nas premetavajo z vseh strani.

Tole je pa daleč od idilične navtične destinacije, si mislim.

V naslednjih dneh smo večkrat poskušali sidrati v zavetrni laguni ob atolu s palmami in snežno belo plažo. Vsakič so nas nagnali in nam pokazali sidrišče na dvajset do trideset metrov globine na odprtem morju. Še sreča, da imam katamaran, da so se otroci lahko namakali v morju v senici.

Maldivi so razdeljeni na dve vrsti otokov.

Na eni strani so zasebni, idilični atoli, kjer nastanitev v bungalovu na kolih, vključno z džakuzijem in bazenom, stane od 2000 USD do 6000 USD. To so sterilno čisti, manikirani otočki za petičneže, ki jih lahko občudujete skoraj vsak dan na televiziji.

Na drugi strani pa so otočki z lokalnim prebivalstvom, ki so v bistvu velika odlagališča smeti. Nasipi ob obali teh otočkov so prenizki, tako da se morje ob plimi zliva v notranjost otoka in poplavlja skromne stojnice domačinov, ki prodajajo spominke iz koral in školjk.  To so prav tiste korale in školjke, ki jih turisti po kazenskem zakoniku Maldivov ne smejo odnesti iz države.

Anekdota. Na otoku Maafushi smo se sidrali pred koralnim grebenom v globini dvajset metrov, krma barke pa je bila na globini dveh metrov. Proti večeru se je veter dvignil in sidro ni več držalo na skalnatem dnu. Začeli smo se približevati grebenu. Hitro dvignemo sidro in se odločimo, da sidramo na drugi strani otoka v kanalu med zaporom in komunalnem smetišču. Sidro vržemo v treh metrih umazane, smrdljive vode. Na eni strani deset metrski zidovi zapora z žarometi, na drugi pa ogromno komunalno odlagališče smeti. 

Čas je, da spečem kruh, kar počnem vsak drugi dan, saj gre hitro v promet. Zamesim kilo moke, dodam mlačno vodo, suhi kvas, sladkor in sol. Sonce zahaja. V trenutku se pojavi roj na stotine debelih zelenih muh, ki posedajo po mojem vzhajajočem kruhu. Hitro ga pokrijem in muhe nekako z eno roko odganjam, ko ga potlačim in nato preoblikujem v hlebčke, da jih bom potem spekel v ponvi.

Ob sončen zatonu muhe nenadoma izginejo. Oddahnemo se. Vsi smo veseli, saj se bomo celo noč spopadali samo s komarji, ki jih tudi ni malo.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih
As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP	Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Marjan Golobič

Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean.

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

Ja, tudi jaz sem nasedel lažnim informacijam, ki sem jih tako poželjivo prebiral na FB.