Novice

Ekipa Emirates Team New Zealand je ponovno dokazala, da je predana jadranju. Danes je že četrtič postala zmagovalec v Pokalu Amerike.

Sedmi tekmovalni dan, 36. Pokala Amerike, ki je potekal pred Aucklandom na Novi Zelandiji, je ekipi ETNZ dal priložnost, da osvoji sedmo točko, ki jo potrebuje za zmago. Pred ogromno množico gledalcev so dokazali, da dominirajo v novem tekmovalnem razredu jadralnih bolidov AC75.

Ekipi ETNZ in Luna Rossa sta se na današnje regatno polje podale z rezultatom 6:3. Ekipa Kiwi-jev, kot se radi imenujejo Novo Zelandčani, je za zmago v pokalu potrebovala le še eno točko. Pred Aucklanom je organizatorju zopet ponagajalo vreme. Ob 16.15 uri, ko bi se morala pričeti prva dirka, je bil veter prešibak. Štart so prestavili za pol ure. Ob 16.30 se je veter okrepil in zapihal s hitrostjo 10 vozlov (video: 44:00 min).

Ekipi sta pričeli izjemno izenačeno. Nekaj časa je vodila ena ekipa nato druga. Razlike so bile majhne, le do 50 m. ETNZ je do prvega obrata priplula prva. Obrnili so s hitrostjo 46 vozlov. Ekipa Luna Rossa je zaostala 7 s. Iz svojega bolida so hoteli iztisniti vsako desetinko vozla hitrosti. Če so želeli ostati v tekmovanju, so morali dirko zmagati. Ekipa Emiratov je svojo prednost okrog 100 m dobro varovala. Na drugem obratu so prednost povečali za dodatni 2 s, na tretjem pa je znašala že 27 s. Ekipa Emirats Team New Zealand je ves čas regate dosegala višjo hitrost plovbe. Pred ciljem je prednost znašala že 700 m. Kljub temu, da je ekipa Luna Rossa dirko odplula brez napake, tempu novozelandske ekipe niso uspeli slediti. Jasno je bilo, da bo letošnji, že 36. Pokal Amerike ostal v rokah ekipe Emirates Team New Zealand.

Rezultati

Posnetek današnjega tekmovalnega dne

Foto: ACE / Studio Borlenghi

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Minila sta dva tedna, odkar sva z Mario priplula v Mindelo. V tem času sva spoznala vse ljudi, ki so na sidrišču in v marini. Orplid je bil privezan na pomol samo prva dva dni, da sva barko očistila, oprala vsa oblačila in posteljnino, nato pa sva se prestavila na sidrišče, saj je privez izredno drag – kar 20 evrov na dan. V njihovi valuti je to 2000 escudov, plus 200 escudov na dan za elektriko in 4 escude za liter vode. Tu se plačuje vse, prav nič ni zastonj, saj nismo več v Evropi. Pranje barke, kar je običaj po evropskih marinah, tu seveda odpade. Sidro sva vrgla med dvema starima lesenima jadrnicama, a je zaradi močnega vetra sidro oralo kakih 100 m, vse dokler se ni zataknilo za neko ogromno staro verigo, ki leži na morskem dnu verjetno že vrsto let. Tako sva ostala na sidrišču šest dni, vse dokler se veter ni polegel, saj je pihalo včasih tudi do 40 kn. Dva dni nisva zapustila barke, saj moj gumenjak ni primeren za veslanje z dvema osebama, motor pa ne deluje, kot bi moral.

Maria je imela 7. marca rojstni dan in obljubil sem ji, da jo bom spravil na obalo in jo skušal vsaj malo razveseliti, saj sva bila že tretji dan na sidru. Na barki je že zmanjkalo vode za pranje posode in umivanje. Skušal sem dvigniti sidro, kar pa je bilo nemogoče, saj se je popolnoma zataknilo. Zato sem že pred osmo uro zjutraj oblekel neopren in se odpravil v vodo, ter poskušal odtakniti sidro. Močan veter je tako zelo vzvaloval morje, da je bila voda popolnoma kalna. Dna nisem niti videl in ko sem se potopil, sem pred seboj videl samo pol metra, tako da sem potreboval kar nekaj časa, da sem sploh našel sidro – in to tako, da sem okoli verige navezal plavajočo vrv, ki sem ji sledil. Po uri potapljanja mi sidra nikakor ni uspelo odtakniti, čeprav sem barko privezal na sidrno vrv, ki sem jo navezal nekaj metrov stran, na drugi konec stare verige, za katero se je zataknilo moje sidro. Vse skupaj je bilo brez uspeha. Uspelo pa mi je, da sem se pošteno urezal v kazalec leve roke, in to točno na sklep, vse do kosti. Prst je močno krvavel, a kljub temu nisem takoj odnehal. Pa ni in ni šlo.

»Prekleto!« sem si govoril, »sedaj bom pa še ob sidro!«

Na barki sem se preoblekel, razkužil rano in nanjo namazal mazilo, ki ga imam vedno v ladijski lekarni, za kar poskrbi moja mama. To mazilo se imenuje mumijo in je zdravilno za vrsto težav. Vonj sicer ni prav nič prijeten, okus še manj, tudi zapeče kot sto vragov, ko ga naneseš na rano, a rano dezinficira in zaceli izredno hitro. Lahko jo tudi dodaš v vodo in popiješ, če imaš želodčne težave.

Marii sem se opravičil: »Oprosti Maria, z barko ne moreva do pomola!«

Tako sva izvlekla čoln na palubo in ga začela napihovati. Ona je držala gumenjak, jaz pa sem ga napolnil z zrakom. Močan veter je dvigal gumenjak v zrak z Mario vred in ga skušal spremeniti v nekakšen avion. Morje je bilo sicer le rahlo valovito, toda močan veter je nosil morsko vodo tudi v čoln. Na obalo, do prvih skal, sva prišla popolnoma premočena. Nato sva po tistih ostrih skalah nosila gumenjak kakšnih 200 metrov in nato spet veslala, saj sva bila na zaprtem območju, kjer imajo rafinerijo za goriva in hoja po tisti obali je prepovedana. Še dobro, da je bila nedelja in naju niso opazili. Nato sem Mario izkrcal na obali, kjer ribiči vsak dan čistijo ribe in vse drugo, tako da je treba pri hoji izredno paziti, da se ne nabodeš na kakšno kost, črepinjo itd. Maria je tako pešačila do marine, medtem ko sem jaz veslal, saj je bilo tako lažje za oba. A sva bila vseeno oba popolnoma premočena. K sreči sva vzela s seboj nekaj oblek, da sva se preoblekla, nisva pa pričakovala, da bova premočena vse do spodnjega perila. No, tako je bil uničen njen rojstni dan in to že pred 11. uro dopoldne. Ko sem jo pogledal v oči, nisem vedel, kaj si želi, meni pa je bilo jasno, da si želim gumenjak z večjimi stranicami in delujočim motorjem, a sem se kmalu zavedel, da si tega nikakor ne morem privoščiti. Lahko bi napisal slavospev mojemu staremu gumenjaku in motorju, ki sta potonila z barko vred, pa se tolažim s tretjim rezervnim veslom, ki ga imam za primer, če izgubim eno veslo. Vsako veslo je tudi drugačno in gumenjak krasno zavija vedno v levo stran.

Zelenortske otoke je koronavirus popolnoma uničil. Ljudje so popolnoma obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo in dobesedno težijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod zunaj marine, v kateri je edini bar, v katerem imaš vsaj malo miru.

Če čez dan sedeš na teraso kakšnega bara v mestu, zagotovo ne boš mogel v miru popiti kave. Tudi, če sedeš v notranjost restavracije, ni kaj prida prijetno, saj ti ljudje neprestano trkajo na okno in prosjačijo. Takih ljudi sicer ne podpiram, a je žalostno videti na ulicah propadle ljudi, ki svojo uteho iščejo v alkoholu in drogah. Ponudijo ti vse od a do ž in včasih se jih je težko znebiti, saj ne razumejo, da nekateri ljudje pač ne konzumirajo substanc, ki jih ponujajo.

Na tržnici je mogoče videti vse vrste rib od dolžine 10 cm pa vse do 150 cm. Kilogram tune je včasih tudi po 200 escudov, odvisno od ulova. Če vsi ribiči tisti dan ulovijo pretežno tuno, je tuna poceni; če je veliko jastogov, je kilogram očiščenega jastoga tudi le 1500 escudov, kar je izredno poceni. Nekatere vrste zelenjave imajo zelo nizko ceno, druge pa zelo visoko – na primer: kilogram paprike je 400 escudov, to je kar 4 evrov, podobna cena je za lubenice in še za kaj. Te stvari pač ne spadajo v mojo nakupovalno košarico in v vsem tem času moja noga še vedno ni vstopila v supermarket ali katero koli trgovino, saj vso hrano kupiva kar na ulici, kjer je veliko ceneje.

V vsem tem času se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom jo bom moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« se sprašujem vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo. Poleg tega imam še vedno probleme z zdravjem: noga mi še vedno oteka! Ne pomagajo nobena zdravila in tudi ne dieta. Mesa ne jem že vse od novega leta, alkohol je šel z mojega seznama, pa še vedno ni nobene razlike. Pred nekaj dnevi sem si privoščil vrček piva, a se zadeva ni spremenila – ne na slabše, ne boljše. Ponoči dobivam vročino in se pošteno znojim, tako da je zjutraj premočena celota posteljnina. Ko sem imel pred leti takšne težave, se je moje zdravje poslabšalo čez noč in obležal sem v postelji za dva meseca. Brez bergel nisem mogel nikamor. Če v hiši ne bi imel stopnic, bi imel pač invalidski voziček. A sem vztrajal; v dveh mesecih sem takrat izgubil 25 kilogramov. Sedaj sem v treh mesecih izgubil 10 kilogramov, kar je sicer v redu, moja edina skrb pa je, da me nekje sredi Atlantika zadene to, kar me je pred leti, in da ne bom mogel voziti barke, kaj šele, če gre kaj drugega narobe, razne okvare itd. Maria pa pač sama ne bo zmogla, ker je kljub kar nekaj preplutih miljah še vedno popolnoma neizkušena. »Tisto obalo bova že zadela, tako ali drugače!« se nekako tolažim.

In seveda: ker imam dobro srce, sem po tistem vrčku piva na barko prinesel mladega psa, ki je bil zapuščen na ulici, v zelo slabem stanju in bi zagotovo poginil, če ga Dani ne bi rešila. Dani je starejša gospa, rojena na Nizozemskem, živi pa na barki z Miguelom, ki je kapitan stare lesene dvojambornice. Vozila ga je k veterinarju in ga spravila v precej boljše stanje, a ker odhaja na Nizozemsko, malega štirinožca noče dati nazaj na ulico. Miguel pa kot starejši kapitan noče nobenega psa na barki. Na Orplidu je sedaj tričlanska posadka: jaz kot kapitan, Maria kot moja sopotnica in pes, ki nosi številna imena: Buddy, Rusty, Scrapy, Pinki, Driska, Idiot, Dumass in še kaj se najde. S psom se za zdaj razumeva, saj ne grize stvari na barki, tako da dokler se bo obnašal primerno, se bova razumela, ko ne bo več tako, pa sem mu že omenil, da upam, da je že vajen plavanja na dolge razdalje, saj je Atlantik kar veliko morje, in če se bo obnašal tako, kot se spodobi, bo mogoče celo videl Ameriko, ki je še vedno obljubljena dežela večini neumnih ljudi.

Pri tem se nasmejem, ko se spomnim besed čika Buce iz Pule, rojenega v Srbiji: »Ja ne idem u Ameriku, pa da mi platiš kartu, pa šta ću tamo, vidi, koliko idiota ima tamo, šta če jim još jedna budala na onom kontinetu?«

Ta mali kuža pa je pravi čistilec, saj poje prav vse, kar mu pade pod nos. Verjetno zato, ker je rojen v najslabših razmerah in življenje, kakršnega sem mu omogočil, je za njega prava pravljica.

Z Mario sva želela obiskati še druge otoke, a so nama na kapitaniji to resno odsvetovali, češ da so tam ljudje še bolj obupani, saj so prej živeli samo od turizma, zdaj pa je, ko je vse zaprto in turistični resorti ne obratujejo, tam postal raj za kriminal. Obisk otokov je tako padel v vodo.

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Vrtinc Navtika, d. o. o., je že več kot desetletje vodilno podjetje za najem gumenjakov na slovenskem in hrvaškem trgu. Za sezono 2021 so pripravili bogato izbiro gumenjakov proizvajalcev BWA, Joker Boat in Capelli, ki jih lahko najamete v Sukošanu pri Zadru, po želji pa vam jih dostavijo praktično kamorkoli na Jadranu (večja plovila dostavijo kamorkoli na Jadranu, manjša pa kamorkoli na območju med Šibenikom in otokom Pagom).

Ponudbo sestavlja 15 različnih modelov gumenjakov, dolžine med 5,50 m in 10,70 m. Najmanjšo skupino gumenjakov sestavljajo gumenjaki dolžine med 5,50 in 5,90 m, opremljeni so z motorji z močjo med 100 in 135 KM. Sprejmejo lahko do 6 oseb. Gre za modela BWA 18GT in Capelli Tempest 600, ki je lahko opremljen z motorjem 115 oz. 135 KM.

Capelli Tempest 600 s 115 KM motorjem Honda

Nekoliko daljši in z močnejšimi motorji so BWA 22GT, Capelli Tempest 65 BR in Capelli Tempest 650, vsi dolžine nekaj manj kot 7 m, z motorji moči med 150 in 200 KM, sprejmejo pa lahko med 6 (Capelli Tempest 65 BR) in 10 oseb (BWA 22GT).

V skupini gumenjakov dolžine nekaj manj kot 8 m najdemo modela Capelli Tempest 800 s 350 KM motorjem ter BWA 26 GT z 250 KM motorjem. Oba lahko sprejmeta do 12 oseb.

BWA 26 GT z 250 KM motorjem Honda

Če si želite še nekoliko večji in hitrejši gumenjak, lahko najamete Joker Boat Clubman 28 ali 30, dolžine 8,50 oz. 9,50 m, s po dvema motorjema 200 oz. 250 KM. Oba lahko sprejmeta do 12 ljudi.

Joker Boat Clubman 30 z dvema motorjema HONDA 250 KM

Če bi na plovilu radi tudi prespali, so za vas tu Capelli Tempest 1000 Sun ali Open, dolžine 10 m ter Joker Boat Clubman 35, dolžine 10,7 m, vsi opremljeni s po dvema 300 KM motorjema. Vsi trije lahko sprejmejo do 12 ljudi, nudijo pa tudi dve ležišči.

Capelli Tempest 1000 OPEN z dvema motorjema Mercury Verado 300 KM

Številna druga plovila in vse informacije o najemu plovila za sezono 2021 na spletni strani Vrtinc Navtika d.o.o., tel, +386 41 699 325

Danes je potekal šesti dan obračunov v Pokalu Amerike. Na programu sta bila dva plova.

Na regatnem polju pred Aucklandom je bilo oblačno vreme in pihali so nekoliko močnejši vetrovi kot včeraj. Žal njihova smer ni bila primerna, zato je bil organizator prisiljen prestaviti začetek prvega plova, dokler veter ne spremeni smeri.

S polurno zamudo sta se jadrnici podali na regatno polje. Veter je pihal s hitrostjo 15–17 vozlov in zagotavljal zanimiv obračun z visokimi hitrostmi plovbe. Obe ekipi sta na startno črto prijadrali izjemno natančno in jo prečkali takoj po startnem signalu. Ekipa Emirates Team New Zealand je začela nekoliko hitreje in si pridobila 10–20 m prednosti. Italijani so pluli ob njihovem boku in po 2000 m prešli v vodstvo. Tudi njihova prednost ni bila večja od 20 m. Prvi obrat so izvedli le sekundo pred ekipo Emiratov. Po obratu sta ekipi pospešili in zapluli s hitrostmi več kot 40 vozlov. Na drugem obratu je prednost Italijanov narasla na osem sekund. Ekipa Kiwijev se nikakor ni predala. Majhna sprememba v vetrovnih pogojih jim je omogočila izkoristiti prednosti njihove jadrnice, nadomestiti zaostanek in za nekaj trenutkov preiti v vodstvo. Ekipa Luna Rossa je odgovorila na napad, pospešila in se spet prebila v vodstvo. Na tretjem obratu so prednost celo povečali za eno sekundo. V nadaljevanju se jim je ekipa Kiwijev približala in zaostanek zmanjšala le na 1 s. Po obratu jim je uspelo prednost spet povečati na dobrih 100 m. V drugi polovici plovbe proti petemu obratu pa so se odločili za plovbo po levem delu regatnega polja. Tam je pihal šibkejši veter. Hitrost plovbe je padla in ekipa Emirates Team New Zealand je izkoristila boljše razmere v vzhodnem delu in si zagotovila 200 m prednosti. Po obratu so nadaljevali v svojem slogu in prednost povečali na 500 m. Ciljno črto so prečkali 30 sekund pred Italijani.

Ekipa ETNZ si je priborila šesto točko. Za zmago jih potrebujejo sedem. Naslednja priložnost bi morala biti ob 17.15 (po lokalnem času). Organizatorji so morali začetek prestaviti zaradi nenadne spremembe smeri vetra. Nameravali so pripraviti novo regatno polje, prilagojeno novi smeri vetra. Ker pravila Pokala Amerike zahtevajo, da mora biti start regate pred 18. uro, so organizatorji napovedali drugi dvoboj ob 17.55. Žal jim novega regatnega polja ni uspelo postaviti pravočasno in so morali drugi plov odpovedati.

Regata se bo nadaljevala jutri.

Rezultati

Posnetek današnjega tekmovalnega dne

Foto: ACE / Studio Borlenghi

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.

Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.

Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra. 

Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti. 

Mreža je. Oh, smola.

Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.

Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.

Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil. 

Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.

Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.

Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Na trgu je malo kombiniranih plovil, ki so lahko obenem jadrnice ali gliserji oziroma motorna plovila.

Eno od znanih je ameriško plovilo MacGregor 26 m, ki so ga izdelovali in prodajali do leta 2016. Narejenih je 120 tisoč primerkov. Po podatkih uvoznikov v Slovenijo in druge države na Balkanu se jih je tu prodalo okrog 180.

Plovilo je dolgo 7,97 m, širine 2,28 m, z ugrezom do 45 cm, ko je pripravljeno za plovbo z motorjem, s katerim lahko doseže hitrost plovbe do 22 vozlov. Verjeli ali ne, vleče lahko celo smučarja na vodi.

S hibridnim plovilom lahko zaplujete v plitvino, se naslonite na mivko na plažah, ki so na Jadranu pogoste.

Ena izmed praktičnih lastnosti tega plovila je nedvomno premična kobilica in krmilni listi, ki ju lahko spustimo v nekaj sekundah in iz gliserja nastane jadrnica. Motor se s pomočjo hidravlike dvigne povsem iz vode in za pogon lahko uporabimo jadra.

Na plovilo, hibrid, lahko namestimo zunajkrmni motor z močjo 50 do 60 KM. Pri oblikovanju plovila se je lastnik in kreator odločil za preizkus motorja Evinrude, ki je slovel kot dobavitelj zunajkrmnih motorjev za ameriško vojsko. Roger MacGregor je bil z njimi zadovoljen, zato jih je priporočil tudi za vgradnjo na njegovo plovilo.

Teža praznega plovila znaša zgolj 1279 kg. Za stabilizacijo plovila med plovbo ima 550 l balastni tank, ki zagotavlja varnost med jadranjem. Preden razvijemo jadra, ga napolnimo, ko želimo pluti z motorjem in glisirati, pa ga izpraznimo.

Plovilo je zaradi svoje teže in dimenzij možno prevažati na prikolici. Jadra se snamejo hitro. Pred prevozom jambor enostavno spustimo v eni sami minuti. Za delo sta priporočljivi dve osebi.

Jadrnica ima v standardni opremi glavno in prednje jadro proizvajalca Doyle. Izdelani sta iz kakovostnih materialov in zagotavljajo dolgoletno uporabo z malo vzdrževanja. Prednje jadro je navijalno, glavno jadro pa klasično.

Notranjost plovila je oblikovana izjemno ekonomično. V premcu je solidno velika postelja, pod katero se skriva 100 l rezervoar za vodo, ki bo zadostoval za krajša križarjenja, preden ga bo treba znova napolniti.

Salon se razprostira preko celotne notranjosti plovila. Povsod so na voljo sedežne klopi, ki se lahko pretvorijo v postelje. Na krovu lahko prenoči do šest oseb, pluje pa jih lahko do osem.

V desnem delu je kopalnica z mornarskim WC-jem, v levem pa majhna priročna kuhinja z umivalnikom in dvema plinskima gorilnikoma. Za krajša križarjenja je vgrajen 80 l hladilnik, ki bo zadostoval za večdnevno zalogo hrane. Že v standardni opremi je plovilo opremljeno z dvema črpalkama, ena za sladko in ena za slano, morsko vodo.

Za shranjevanje goriva sta na krovu dva rezervoarja s prostornino 45 l. Če se boste odločili za dvotaktni motor, boste morali na krovu imeti tudi nekaj olja.

MacGregor 26 m je izjemno praktično plovilo za navtične užitkarje. Kadar imate primeren veter in čas, lahko uživate v jadranju, ko pa vetra zmanjka, lahko z motorjem zaplujete do hitrosti 22 vozlov. Večje razdalje 50 ali 60 nmi v enem samem dnevu, za katere bi s klasično jadrnico potrebovali 10 ur plovbe, boste premagali v zgolj treh urah. Za sončenje in kopanje vam bo ostalo veliko časa.

Besedilo: mag. Dane Rupčić

Danes zjutraj je na regatnem polju pred Aucklandom svoj sloves dobro branila ekipa Emirates Team New Zealand. Dominirali so v obeh plovih današnje regate, si pridobili dve novi točki in zagotovili vodstvo pred izzivalci, italijansko ekipo Luna Rossa Prada Pirelli.

Za nami so štirje tekmovalni dnevi. Sobota, ko sta bila na programu dva plova, je žal razočarala gledalce. Zaradi pomanjkanja vetra so morali oba plova odpovedati. Ekipi sta se ob izenačenem rezultatu 3 : 3 na regatno polje podali danes ob 16.15 po novozelandskem času oziroma ob 4.15 po našem času.

V prvem plovu sta obe ekipi začeli odlično. Italijani so takoj po startu izkoristili višjo pozicijo in počasi začeli pridobivati prednost. Na polovici plova do prvega obrata so vodili že 140 m. Ekipa Emirates je zaplula ostro v veter, s čimer ji je do obrata uspelo zmanjšati zaostanek na vsega 8 s. V nadaljevanju je ekipa Luna Rossa plula brezhibno in na drugem obratu prednost povečala za dodatni 2 s. Takoj po obratu so zapluli preveč od vetra in izgubili vso prednost. Ekipa Emirates je izkoristila napako in se zavihtela v vodstvo. Nadaljevali so ostro v veter in počasi povečevali svojo prednost. Ves čas jim je uspevalo pluti do 3 vozle hitreje. Na tretjem obratu je prednost znašala že 19 s. V nadaljevanju se je razlika samo še povečevala. Na četrtem obratu je prednost domače ekipe znašala 29 s, na petem pa 54 s. Do cilja so pluli konstantno, prednost povečali na 1000 m in si zagotovili četrto točko.

Dobre pol ure kasneje sta ekipi zapluli na regatno polje, da se pomerita v drugem obračunu (video: 1:14:00). Ekipa Emirates je startno črto prečkala nekoliko pred Italijani. Kljub temu je ekipa Luna Rossa prešla v vodstvo in si hitro priplula več kot 100 m prednosti. Pri plovbi proti prvemu obratu so se spremenile vremenske razmere. Hitrost vetra na plovki je znašala le še 8 vozlov. Obe ekipi sta se močno upočasnili. Namesto običajnih 30–40 vozlov sta pluli le še s hitrostmi med 20 in 25 vozli. Italijani so obrnili prvi. Ekipa Emiratov je zaostajala za 15 s. V nadaljevanju je na regatnem polju pihal veter s hitrostjo zgolj 7 vozlov. Hitrosti plovbe so padle pod 20 vozlov. Ekipi Emirates se je uspelo približati na vsega 20 m, nato pa so naredili napako, jadrnica se je spustila na vodno gladino in prednost ekipe Luna Rossa se je povečevala. Ekipa Emirates je imela težavo pospešiti, zapluti na hidrokrilih in se dvigniti nad vodno gladino. Na drugem obratu so imeli že več kot 2000 m zaostanka.

Luna Rossa je prednost ohranjala vse do tretjega obrata. Tu pa je tudi njim zmanjkalo vetra in jadrnica se je spustila s hidrokril na morsko gladino. Okrog plovke so pluli zgolj s hitrostjo 8 vozlov. Ekipi Emirates Team New Zealand je uspelo jadrati na hidrokrilih in začela je zmanjševati zaostanek. Italijani so iskali primeren veter, da bi dvignili jadrnico. Prečkali so mejo regatnega polja in si prislužili kazen. Hitrost vetra je padla na vsega 6 vozlov in jadrnice jim ni uspelo dvigniti. Ekipi Emirates je uspelo pluti na hidrokrilih tudi na tretjem obratu. Hitrost plovbe ni padla pod 20 vozlov. Italijanska ekipa je naredila še eno napako in znova zaplula čez mejo regatnega polja. Ekipi Emirates je uspelo nadaljevati na hidrokrilih. Na četrtem obratu, kjer je bila hitrost vetra nekoliko višja (7,6 vozla), je ekipi Emirates uspelo obrniti brezhibno. Italijanski ekipi je uspelo zapluti na hidrokrilih, a njihov zaostanek je znašal že 2500 m oziroma 4 minute in 6 sekund.

Ekipi Luna Rossa je v nadaljevanju uspelo zaostanek zmanjšati. Ekipa Emirates je plula svojo regato. Tudi zadnji obrat so izvedli na hidrokrilih in ohranili 2000 m prednosti. Za plovbo so potrebovali 38:57 s. Italijani so skozi cilj pripluli 3:55 kasneje.

Ekipa Emirates Team New Zealand je danes osvojila dve točki in prešla v vodstvo s 5 : 3. Tekmovanje se bo nadaljevalo jutri z nadaljnjima dvema dvobojema. Za zmago v pokalu potrebujeta skupno sedem zmag. Regate še ni konec in obe ekipi bosta imeli že jutri novo priložnost.

Rezultati

Posnetek današnjega tekmovalnega dne

Foto: ACE / Studio Borlenghi

Hrvaška je včeraj, 12.3.2021, uspešno izpolnila vseh 281 priporočil, ki veljajo za države Schengenskega območja in zaključila štiri letni evaluacijski proces.

Včeraj je preko videokonference potekal neformalni sestanek, ki sta se ga udeležila hrvaški minister za notranje zadeve Davor Božinović in državna sekretarka za Evropske in mednarodne zadeve Terezija Gras. Sestanek je bil posvečen evaluaciji priporočil, ki jih mora Hrvaška uskladiti v kolikor se želi pridružiti Schengenskemu območju. Sporočili so, da je hrvaška uspešno izpolnila vseh 281 priporočil za članice Schengenskega območja med katerimi se jih kar 145 nanaša na nadzor zunanjih meja.

Zaenkrat še ni bil določen datum s katerim bo se bo Hrvaška uradno vključila v Schengensko območje. Po neuradnih napovedih naj bi se to zgodilo še pred koncem leta 2022.

Vir: croatiaweek.com/HINA